Skupaj zmoremo
1. Januar 2014 – 2:17
Alan Ford, legendarni strip, je bil dobro sprejet le v Jugoslaviji in Italiji, saj je bralcu postavil pred ogledalo zelo nazoren prikaz družbe, kakršna v resnici je. Cinična in razdeljena. Vrhovni izrek izmailcev »nič ni resnično, vse je dovoljeno« naj bi si Vladimir Bartol izposodil od Nietzscheja. Pa kaj potem, če pa še kako dobro opisuje trenutno stanje duha. »Moč sleherne ustanove je na pristaših, ki so zaslepljeni. (…) Zato delim človeštvo v dvoje bistveno razlikujočih se plasti. V peščico tistih, ki vedo, kaj je na stvari, in v velikanske množice onih, ki ne vedo. Prvi so poklicani, da vodijo, drugi, da so vodeni. Prvi vedo, da je resnica nedosežena, a drugi stegujejo roke po njej. Kaj preostane onim drugega, kot da pitajo te z bajkami in izmišljotinami?« (Hasan, vodja izmailcev, v romanu Alamut).
V obdobju velike depresije leta 1932 je ameriški borzni posrednik in trgovec z nepremičninami Bernard London kot izhod iz krize predlagal načrtovano zastarelost izdelkov. Ugotovil je, zgodovina pa se ponavlja (a se morda motim?), da ko so ljudje prestrašeni in panični, svoje imetje uporabljajo dlje kot po navadi. V obdobju razcveta niso čakali, da njihova naprava postane neuporabna. Zamenjali so jo prej, ker ni bila več moderna, tehnično napredna. London je tedaj Rooseveltovi vladi predlagal, naj vlada določi rok trajanja za vsak izdelek, po preteku katerega bo ta uradno mrtev. To umiranje naj vlada nadzira, in če je treba, izdelke s pretečenim rokom uniči. Bernard je še predlagal, naj vlada obdavči tiste, ki uporabljajo stare stvari in s tem zavirajo gospodarstvo.
Zdaj pa združimo oboje skupaj. Poklicani, da vodijo, nas prepričujejo, da je treba napravo zamenjati na vsakih nekaj let, načrtovane zastarelosti sicer niso uzakonili, dosegli pa so jo s tehničnimi prijemi. Je naključje, da se veliko naprav pokvari kmalu po pretečenem obdobju, zavedenem kot njena življenjska doba, oziroma začne »čudno« delovati, ko je na trgu nov, izpopolnjen model? Kaj pa je drugega kot pitanje z »bajkami in izmišljotinami« vsakoletni »pomp« predstavljanja novih telefonov, tablic? Verniki v vesoljno cerkev »velikega jabolčnika« stojijo v vrsti za»s-ko«, ko njihova »petica« še ni stara eno leto, potem pa se postavijo v novo vrsto za »zrak«.
Vidim še tretjo, zelo majhno skupino človeštva, »alanfordovce«, ampak v skrajno dobrem smislu. V »cvetličarni« tajne skupine TNT so člani lepili cvetne lističe na ovenele peclje, da so naredili novo »rožo«. Moji »alanfordovci« želijo svet spremeniti od spodaj navzgor, pa čeprav se zavedajo, da se borijo z mlini na veter. Na žalost si veliko ljudi računalnika ne more privoščiti. Zato prosijo, da jim star računalnik, namesto odvoza na odpad, podarijo, ne prodajo, da iz njega lahko naredijo novo »rožo«, ki jo podarijo vsem, ki si je ne morejo privoščiti. Za to je dovolj skok na spletno stran društva Duh časa (www.duh-casa.si). V skupino, poklicano, da vodi, je težko vstopiti, lažje je postati novodobni Alan Ford in se po svojih močeh truditi, da se družba spremeni.
Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja |