Kultura
Vzemi revnim, daj bogatim
Kdo je superhik, stipovski junak, o katerem govori prvak opozicije
Janko Valjavec | Mladina 51 | 25. 12. 2005
“Vlada se ne more obnašati tako kot prijatelji iz stripa o agentu Alanu Fordu, v katerem lik pove, da je treba jemati revnim, ker revni nikoli ne morejo biti bogati, hkrati pa je treba dajati bogatim, da bi bili še bogatejši. In približno tako razmišljajo naši ameriški dečki in vlada je ta njihov predlog posvojila.”
Jelko Kacin, tiskovna konferenca o vladnih reformah, 28. novembra 2005
S tem likom iz stripa Alan Ford je v naših medijih nastala kar precejšnja zmešnjava. V Večeru je bilo denimo objavljeno, da je Jelko Kacin izjavo o revnih in bogatih pripisoval Grunfu. To je povzel tudi Mag, seveda z opombo, da tega ni rekel Grunf, ampak Superhik. Vprašanje, ali je Kacin rekel Grunf ali samo lik, ostaja, dejstvo pa je, da je izjava o revnih in bogatih delo Superhika, ki je nastal leta 1971 po zaslugi avtorjev Alana Forda, scenarista Luciana Secchija – Maxa Bunkerja in risarja Roberta Raviole – Magnusa. V šestindvajseti epizodi stripa Alan Ford. Alan Ford, agent Grupe TNT, po ukinitvi grup partizanskih odredov najbolj znane grupe, ki se bori, da svetu ne bi zavladali fanatični norci, se gre v špelunko Pri revežu napit zaradi strtega srca. Čeprav mu oči zaradi ljubavnih muk zalivajo solze, opazi, da se v bedni oštariji nekaj dogaja: moški v slabo sešitem kostumu s škrlatno zariplimi lici kot kak zapit Božiček vpade skozi dimnik, a ne zato, da bi dajal, ampak zato, da bi jemal, pravzaprav uničeval. Lastnik namreč noče prodati gostilne bogatašu, ki bi jo takoj po nakupu podrl in na njenem mestu zgradil nebotičnik za premožne stanovalce. Dedec vase izprazni sod vina in dahne v gostilničarja, ta pa se zaradi smradu iz njegovih ust zruši. Nato se poloti vžigalic in baraki podobna gostilna Pri revežu je v hipu v plamenih. Ostane samo dimnik in na njem napis: “Tu je bil Superhik, ki krade revežem in daje bogatašem.”
Alanu Fordu se mož z neznosnim vinskim zadahom zazdi znan. Kot agent Grupe TNT ima na razpolago metode in sredstva (predvsem metode, sredstva so pridržana za vodstvo Grupe) za ugotavljanje Superhikove prave identitete. Izkaže se, da gre za pometača, zaposlenega pri Javni čistoči mesta New York, s pravim imenom Ezekiel Bluff. Mož je bil zaradi sizifovske narave čiščenja pločnikov v industrijski coni še pred kratkim čisto na psu – komaj je za silo počistil vsepovsod ležeče smeti, že se je iz tovarn usula proletarska sodrga in mu spet temeljito zasvinjala rajon. Kot je splošno znano, so delavci nesrečna bitja, ki si morajo po mukotrpnem šihtu takoj dati duška s hrano in pijačo, embalažo pa odvržejo. Nihče se ne ozira na nesrečnega pometača, ki nikoli ne more reči, da je svoje delo končal. Nihče?
Ne, ni čisto tako, bogataši, ki jih tu in tam prinese v njegovo delovno okolje, so omikani in čisti, smeti vedno odvržejo v smetnjak, nikoli na tla, nikdar Ezekiel Bluff zaradi njih nima dodatnega dela. Razredna zavest pri njem zakrni, vse bolj idealizira bogataše, vse bolj mrzi proletariat in reveže nasploh, čeprav mednje sodi tudi sam. Zdrkne v stanje razdvojenosti med svojim stanom in stanom, ki ga obožuje. Nekega večera gre ves nesrečen domov mimo skladišča s cisternami poceni kislega vina. Zaradi eksplozije v skladišču ga zalije vinski val, a namesto da bi v vinu utonil, v sebi začuti dotlej neznano moč. Ko nočni čuvaj iz skladišča pride pogledat, kaj se dogaja, pravkar rojeni Superhik odpre usta in čuvaj se zaradi njegovega ustnega zadaha zvrne. Doma si iz steznika sešije superhikovski kostum, si z njim preoblikuje postavo in se maskira ter si priskrbi enormne količine kislice. Po mnenju Nenada Brixyja, hrvaškega urednika in prevajalca, ki je zaslužen, da smo za Superhikovo življenje in delo izvedeli tudi v naših krajih, je prav tako rad pil “cvičeka”.
Življenje posveti služenju bogatašem: revnim upokojencem krade penzije in kolesa iz prve svetovne vojne, revnim otrokom lizike in igračke, revnim delavcem pa vse tisto, česar jim še niso pobrali davki, inflacija in rubežniki. Vsak, ki se mu skuša upreti, se sesede v vinskih hlapih iz njegovih ust. Ničesar ne obdrži zase, vse odnese v bogati predel mesta, kmalu se tam pojavi klub njegovih oboževalcev, dela mu ne zmanjka, reveži, če nič drugega, zasedajo veliko prostora, na katerem bi bogataši lahko zgradili kaj donosnejšega od neprofitnih stanovanj. Superhik gre zato pogosto na misijo z ročko bencina in vžigalicami, med eno izmed takšnih nalog se z njim sreča tudi agent Alan Ford.
Oblastem ni dosti do tega, da bi ga aretirale. Premožni mestni veljaki postanejo celo člani kluba njegovih oboževalcev, prek medijev, ki jih nadzorujejo, razširijo informacijo, da gre za neškodljivega norca, ki se rad šali. Primer prevzame Grupa TNT. Agenti Superhika primejo, onesposobijo in ga izročijo policiji. Bogataši se od Superhika takoj distancirajo, kot psihiatrični primer pristane v sanatoriju. Zaradi hude prostorske stiske ga že leta 1973 izpustijo.
Ezekiel Bluff skuša dobiti staro službo, a podjetje Javna čistoča se je v času njegove odsotnosti moderniziralo, cestni pometači zdaj delajo s kotalkami. Ezekielu je šla zaradi preštevilnih hektolitrov vina koordinacija gibov v franže in umetnosti kotalkanja mu ne uspe obvladati. Razočaran nad bogataši, ki so ga pustili na cedilu, izpelje velik rop, toda tokrat oropa bogataša. Z denarjem se umakne v razkošno ilegalo, a kaj ko mu sirotku, nevajenemu upravljanja premoženja, kmalu zmanjka denarja. Spet se aktivira kot Superhik in naredi veliko zmedo, bogataši ne vedo, ali je na njihovi strani ali ne, ali jim je nevaren ali ne. Pohlep pa je huda reč, po nekaj akcijah v njihov prid mu znova zaupajo. Toda spet jih izda, denar tokrat krvavo potrebuje, ker se zaljubi v Beppo Joseph, kraljico kriminalnega podzemlja in drugo najgršo žensko na svetu. Poročita se, vendar se izkaže, da ga je vzela samo zaradi denarja, in ko se kup dolarjev spremeni v kupček, ga leta 1979 proda policiji. Vsi načrti o maščevanju mu padejo v vodo zaradi medicinske diagnoze: ciroza jeter. Ne sme več piti alkohola. Umiri se, prebivati ima kje in tudi kaj za v usta, upokojeni zakonski par, ki mu je ponudil zatočišče, zaradi denarne stiske doma prideluje obilo zelenjave, in to ne kakršnekoli, goji celo križanca med čebulo in paradižnikom. Ravno ta hibrid da Superhiku novo moč in nov neznosen zadah. Vrže se v nove akcije, vendar je, kot je Tone Partljič rekel za Bojana Emeršiča v oddaji Vzemi ali pusti, bolj osmešen kot smešen. O njem se začnejo širiti vsemogoče govorice, v naslednji četrtini stoletja naj bi nekajkrat umrl, a kot vsak pravi junak preživi vse novice o svoji smrti.
Vir: http://www.mladina.si/97950/vzemi-revnim-daj-bogatim/?cookieu=ok