V ljubljanski Vodnikovi galeriji bo v četrtek odprtje razstave To je orožje!: angažirani strip XX. stoletja na Slovenskem z izborom tukajšnje devete umetnosti z njenega družbenokritičnega pola. V sodelovanju s kustosinjo Petjo Grafenauer ga podpisuje stripovski avtor in publicist Iztok Sitar.
Sitar že dolgo deluje kot stripar in ilustrator, pritegnile so ga še teorija, kritika in zgodovina stripa. Na to temo je izdal predvsem knjigo Zgodovina slovenskega stripa 1927–2007 in objavil niz drugih zapisov, zgodovino slovenskega stripa pa promovira tudi v mednarodnem prostoru.
»Razstava družbenokritičnega stripa prikaže zgodovinski razvoj stripa pri nas in oriše družbeno in politično življenje v različnih izsekih 20. stoletja,« je kratka obljuba organizatorjev njegove tokratne razstave o tem, kar bo mogoče videti v domačiji in prebrati v knjigi, ki bo izšla vzporedno.
Izbor bo širok, v njem bo, kar hitro zaznaš, ob štirideseterici možatih slovenskih striparjev ena sama samcata angažirana striparka. A ženski glasovi vsaj ob odprtju razstave ne bodo obmolknili. Na njem napovedujejo Kombinatke.
Je slovenski strip 20. stoletja dovolj angažiran?
Ne samo da je dovolj angažiran, ampak ne poznam primera v svetu, da bi se stripovska zgodovina nekega naroda začela z družbeno angažiranim, v bistvu ilegalnim protirežimskim stripom, kot se je zgodilo s Smrekarjevimi in Bambičevimi protostripi na Slovenskem. Smrekar se je na predvečer prve svetovne vojne norčeval iz nemškega nacionalizma, Bambič pa leta 1927 iz italijanskega fašizma. Od takrat se je družbenokritični strip kontinuirano pojavljal tako v »opozicijskih« časopisih, Pavlihu, Tribuni in Mladini, kot režimskih Delu in Dnevniku in se povsem enakovredno kosal s humorističnim in avanturističnim žanrom.
Leta 1988 je izšel album Strip je orožje, vzemi ga v roke Branka Drekonje, naslov vašega projekta je To je orožje!. Koliko je bil slovenski strip minulega stoletja arzenal orožja, s katerim se je dalo rožljati? Kakšne sledi je pustil v družbi?
To ni moj projekt, ampak skupinski, saj smo ga naredili z Vodnikovo domačijo, ki je organizatorica razstave. Začelo se je s tekstom o stoletnici družbenokritičnega stripa 1914–2014, ki sem ga napisal za Likovne besede. Urednici Petji Grafenauer je bil všeč, pa mi je predlagala, da bi naredili razstavo, kar sem sprejel z obema rokama.
Ker pa je galerija Vodnikove domačije premajhna za tako obsežno razstavo, smo jo razdelili na dva dela. V prvem je prikaz stripa v 20. stoletju, v drugem pa bodo dela po letu 2001. Tudi naslov je izbrala kustosinja Petja Grafenauer, in čeprav diši po Brechtu, je dejansko citat iz nekega stripa, ki je predstavljen tudi v katalogu.
Vir: http://www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/tisti-ki-jim-je-namenjen-stripa-ponavadi-ne-berejo.html
