Mesečni arhiv: junij 2019

1 2 3 5

Mladinino naslovnico, ki je marsikomu pognala kri po žilah, prodali na dražbi v Mariboru
.

Mladinino naslovnico, ki je marsikomu pognala kri po žilah, prodali na dražbi v Mariboru
Foto: Boris Jaušovec

V mariborski galeriji Epeka so konec tedna odprli razstavo udarnih naslovnic tednika Mladina zadnjih petih let. Ob tem so originale* pred polno galerijo prodajali na dražbi, izkupiček pa gre humanitarnemu društvu Upornik. Prodali so jih šest. Med temi najbolj razvpito in sporno tudi za madžarske sosede, tisto z Orbanovo iztegnjeno desnico, pod katero se k njemu stiska vrh naše opozicijske stranke SDS (na posnetku). Novi lastnik, zasebnik iz okolice Maribora, je za naslovnico, ki je madžarsko veleposlanico pri nas spodbudila k protestu in celo k diplomatski noti, odštel 150 evrov. Otvoritev razstave je uvedla okrogla miza. Predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek iz Večera, filozof Boris Vezjak in Borut Mekina iz Mladine ter moderatorka Ines Markovčič, prav tako iz Mladine, so spregovorili o medijski svobodi v Evropi. Odločno so zavrnili vsakršne politične in druge zunanje intervencije v uredniške politike neodvisnih medijev. Prireditelj iz Epeke Štefan Simončič je dodal, da pa je galerija imela težavo s promocijo dogodka na facebooku v sosednjih županijah Madžarske. Razstava bo na ogled do 26. julija.
(bj)

Vir: https://www.vecer.com/maldinino-naslovnica-ki-je-marsikomu-pognala-kri-po-zilah-prodalio-na-drazbi-v-mariboru-10025409

Na dražbi so bili naprodaj printi s podpisom avtorjev (opomba: Buh Aleksander).

Fotografija osebe Aljana Primožič Fridauer.
Kar nekaj “pacientov” si je oddahnilo, ko so slišali za nove milijone evrov, ki jih bo vlada v prihodnijh dveh letih namenila za zdravstvo…  

50 let Alana Forda

Miti o legendarnem stripu generacije, ki ni nikoli odrasla

Poslušaj na: https://radioprvi.rtvslo.si/2019/06/sledi-casa-167/

 

IMG_20190610_190358

Zelo majhna je verjetnost, da v minulem mesecu niste naleteli na vsaj kakšno novico o stripovskem junaku Alanu Fordu. Slednji je vsekakor del kolektivne zavesti srednje in starejše generacije, ki je pred 50 leti, ko je strip začel izhajati, življenje Alana Forda v resnici živela. Krilatice, ki jih je strip poln, se pojavljajo povsod – v vsakdanjem pogovoru, v medijih, celo literaturi. V oddaji sledi časa se tokrat ne bomo posvečali dejstvom o stripu, ki jih lahko najdete povsod, ampak vprašanjem, ki že vse od leta 1969, ko je strip izšel, delijo ljubitelje tega žanra. Avtor oddaje Jure K. Čokl se je podal v cvetličarno, ki ni cvetličarna, ampak trgovinica s stripi in ne stoji na peti aveniji v New Yorku, pač pa v Murglah v Ljubljani.

Alan Ford je za generacije, rojene pred letom 1985, več kot samo strip. Je filozofija, orakelj življenjskih modrosti, zapisanih s cinizmom in s toliko črnega humorja, da ga je težko pozabiti. Kaj šele prezreti. O Alanu Fordu se lahko z ljubitelji pogovarjaš ure in ure, pa tem enostavno ne zmanjka. In deljenih mnenj tudi ne. Pri zadnjih vratih nekoč cvetočega trgovskega centra v Murglah sem takoj našel trgovinico, ki že od daleč daje slutiti, da v njej prebivajo duhovi tisočih porisanih strani. In v njej štiri stripovske like.

Da so poznavalci legendarnega stripa, ki sta ga ustvarila Roberto Raviola oziroma Magnus in Luchiano Secchi oziroma Bunker, verjetno ni treba posebej poudarjati. Kot tudi ne, da bodo govorili tistim, ki strip poznajo. Samo nekaj trenutkov so rabili, da so lahko ocenili, ali vem dovolj, da se lahko začnemo resno pogovarjati. In so začeli s tistim, kar zanje temu stripu daje tisto ‘več’. Malenkosti, zaradi katerih je zvežček papirja postal legenda.

Kako in kdaj so prvič srečali Alana Forda? Čeprav gre za klišejsko vprašanje, so mi ga dovolili. Verjetno zaradi nostalgije, ki je tudi eden izmed dejavnikov, zaradi katerih so sami še danes, v zrelih letih, najstniško razigrani ob pogovoru o tem stripu.

50 let je približno toliko kot pol stoletja, bi zapisal legendarni Nenad Brixy, ki je Alanu Fordu vdihnil tisto nezmotljivo jugoslovansko dušo, zaradi katere je ta strip na tleh naše nekdanje države hipoma postal uspešnica. Tako velika, da so več zvezkov tega antijunaka prodali edino v Italiji. Pa je bil Nenad Brixy, hrvaški novinar, pisec, kritik in prevajalec zares tako zelo dober, da so bili njegovi prevodi celo boljši od originala? Je to mit ali resnica?

In vendar junakov iz cvetličarne na peti aveniji v najbolj revnem predelu New Yorka preboj na našem trgu po mnenju večine ni uspel. Krivci za to naj bi bili predvsem značaj slovenskega jezika, publika, ki ni razumela te vrste humorja in prevod Branka Gradišnika. Sogovorniki menijo, da to ni res.


Aco, Sandi, Samo in Zoran, Foto: Jure K. Čokl

Zakaj številka 75, o kateri govori Samo Pureber? Ker se je leta 1975 kreativni tandem Magnus in Bunker razšel in nastala je vrzel – risba ni več dohajala besedila. Kaj je torej Alanu Fordu dajalo dušo – besedilo ali risba? Pravi ljubitelji Alana Forda, kar Samo Pureber, soavtor razstave ob 50 letnici Alana Forda, Aleksander Đorđevski, avtor besedila v katalogu razstave, legendarni ilustrator in avtor številnih slovenskih stripov Zoran Smiljanić ter lastnik Strip.art.nice, Aleksander Buh zagotovo so, sploh ne dvomijo, da bi se junaki legendarnega stripa dobro znašli tudi v sedanjosti. Ker je tisto, čemur se je strip najbolj posmehoval, sumljivo podobno tistemu, kar živimo danes.

Poslušaj na: https://radioprvi.rtvslo.si/2019/06/sledi-casa-167/

1 2 3 5