Mesečni arhiv: april 2016

Ste gledali nocojšnji film Gemma Bovery na SLO1?
Strip, po katerem so posneli film, dobite v Strip.art.nici Buch za 11 eur.
Strip je prevedla Maja Novak.

Posy Simmonds: Gemma Bovery Tamara Drewe

Posy Simmonds: Gemma Bovery

Gemma Bovery, ki je v knjižni obliki prvič izšla leta 1999, je mejno delo v opusu Posy Simmonds(r. 1945), angleške striparke in ilustratorke. Ta izjemni roman v stripu nam, tako kot njegov literarni vzor, živo upodobi zgodbo mlade ženske, ki podleže hlastanju za lastnimi fantazijami, preveč idealiziranimi, da bi jih lahko kdaj zares udejanjila. Hkrati pa je Gemma Bovery tudi prefinjena satira s poudarkom na angleškem srednjem sloju in kulturnih razlikah med sosednjima narodoma, razmejenima z Rokavskim prelivom.Zgodba govori o Raymondu Joubertu, peku v normandijskem mestecu, sicer pa nedeljskim intelektualcem, ki je brezbrižen do množice Angležev in drugih Nefrancozov, ki v njegovi bližnji in širši okolici kupujejo vikende in hiše. Prostodušnost pa izgine, ko se v sosednjo hišo vseli mlajši angleški par.Vse bolj obseden z novo sosedo Gemmo Bovery ugotavlja, da jo z eno najslavnejših junakinj francoske literature ne povezuje le podoben zven imena in priimka … Pred očmi zalezovalca Raymonda se zvrstijo Gemmino razočaranje nad francoskim podeželjem, prešuštvo, brezglavo zapravljanje, grožnja bankrota … Kaj pa, če bo Gemmino življenje vse do bridkega konca teklo podobno kot Emino v znamenitemu Flaubertovemu romanu?Posy Simmonds, rojena leta 1945 v Berkshiru (GB), je stopila na pot časopisne striparke in ilustratorke leta 1969. Najprej je delala za The Sun, kmalu tudi za druge britanske časopise in revije, npr. The Times inCosmopolitan. Leta 1972 je kot ilustratorka začela sodelovati zGuardianom, za katerega je ustvarila priljubljen strip o paru srednjega družbenega sloja, Georgeu in Wendy Weber. Od leta 1987 piše in ilustrira tudi za otroke. Še zlasti uspešna je s slikanicama Fred (1987) in Lulu and the Flying Babies (1988). Od novejših del velja poleg Gemme Bovery(1999) omeniti vsaj še Literary Life (2003) in Tamaro Drewe (2007). Stripe Simmondsove odlikujejo lahkotna, duhovita satira, pronicljivo opazovanje sodobne družbe in prefinjena risba v najboljši angleški ilustratorski tradiciji. Živi in dela v Londonu.
.
Na zalogi imamo tudi strip Tamara Drewe, po katerem je tudi posnet celovečerni film. Ta strip je v hrvaščini.


»Idiot črni!«
Trener nogometašev Olimpije Marko Nikolić na tekmi z Zavrčem o nigerijskem napadalcu Blessingu Elekeju.
Mladina 15/2016

Dame in gospodje!

Koliko steklih lisic ste videli v življenju, boste v četrtek, 12. maja, ob 19:00, lahko v živo povedali Marku Dergancu.
Do takrat pa se veselo butajte…
Butn, butn, butn!

»Vse mam … Tromblon, strojnice, dimne bombe mam, nože … Vse sm prpravla, tko, d glede tega smo brez skrbi … Edin ne vem pa, koko bomo ta napad zdržal, ker, če je pa tolk steklih lisic …«

Fanči

To je strip o našem času

Goreči gledalci resničnostnih šovov bodo ob stripu Butnskala srečali svojo polpreteklo zgodovino. Tudi tisti, ki nikoli niso slišali za pisatelja Emila Filipčiča, režiserja Marka Derganca, Radio Študent, Butnskalo, Valentinčiča in Fanči, bi morali v zgodbi s konca sedemdesetih let srečati svoj svet.

  CD Butnskala CD Marko Derganc

Butnskala je radijska igra, ki se je leta 1979 v šestih nadaljevanjih odvila na Radiu Študent in spremenila imaginacijo ene generacije poslušalcev. Še so živi pripadniki te generacije, ki znajo tudi danes na pamet recitirati dolge monologe, ki so se tudi v sedemdesetih letih, ko je čas tekel počasneje, zdeli neskončni.Marko Derganc se je lotil na prvi pogled nemogočega projekta. Radijsko igro, ki je že doživela skrajšano priredbo na magnetofonskih kasetah in digitalizacijo na zgoščenkah, po njej pa je bil posnet tudi film, je na roke prepisal in iz nje naredil strip. Na predstavitvi je poslušalec ugotavljal, da je doživela upodobitev v vseh žanrih razen v baletu. Strip Butnskala pedantno zapisuje besedo za besedo igre, ki jo je Derganc na dveh ljubljanskih balkonih snemal na Uherjev magnetofon. S Filipčičem sta v enem zvočnem kadru posnela vse like, ki nastopajo v nadaljevanki, skupaj z zvoki prometa in mestnega hrupa. Tudi Ljubljanica, ki jo slišimo na posnetkih, je resnična Ljubljanica iz resničnega časa.Avtorja sta si sproti izmišljala zgodbo, ki se je potem izkazala za bolj resnično od resničnosti same in po skoraj pol stoletja še vedno zveni aktualno in absurdno. Tehnik Radia Študent Silvester Žnidaršič je posnetke v studiu v kleti 8. bloka študentskega naselja na dveh revoxih opremil z glasbo in z minimalnimi posegi oblikoval v brezhiben radijski izdelek. Svet, v katerem je igra posneta, je resničen in prav toliko nesmiseln kot zgodba, ki jo pripovedujeta. Na Scotchevih trakovih so posnetki preživeli 35 let, Derganc pa jih je letos prerisal v strip v likovni govorici, ki jo je v istem času oblikoval slikar Kostja Gatnik.»Da je svet absurden, smo že prej videli v gledališču Pupilje Ferkverik,« pravi danes Marko Derganc. »Sedemdeseta leta niso bila tako nezanimiva in siva, kot bi se jih želeli danes spomniti. Na filmu smo gledali črni val, v stripu Magno Purgo, v literaturi se je dogajalo vse mogoče, v naši glasbi je dominiral Buldožer. V tej produkciji svet ni bil niti siv niti logičen. Butnskala pa je bila prvi radijski eksperiment, v katerem smo poslušalcem v radijski igri kot edino rešitev pokazali organizirano in kolektivno butanje z glavo ob zid.« V zboru izgovorjeni butn, butn in srčen zalet, ki se je končal s treskom glave v zid, sta postala zvočno ozadje časa, ki je bil tik na tem, da zamenja vse svoje predpostavke. Butnskala je nastala leto dni po tem, ko je Radio Študent poleg srednjega vala začel oddajati na frekvencah UKV, leto dni po koncu radijske igre pa je umrl Josip Broz – Tito. Zgodovina se je pripravljala na to, da se iz velike tragedije skozi dolgo obdobje romantičnega vznemirjenja vrne v varne vode farsičnega absurdistana. Politično vzdušje zgodovinskega stripa je v komičnem sozvočju s sodobnostjo.»Midva leta 1979 nisva nič mislila na politični kontekst. Nisva nič mislila. Ampak seveda, iz začetnega norčevanja je nastala vizija strahovlade, diktature in totalitarnega režima. Fanči je dala vsak dan pobiti deset Ferenčakovih pripadnikov, Valentinčič je mučil ljudi in jih pretepal v zaporu.« Zgodba se je odvila v popolnem absurdu, v govorici, ki jo rade uporabljajo romske vedeževalke. »Vsakdo je videl, kar je hotel videti, in tudi danes vsak lahko najde v stripu svojo zgodbo. Na koncu Valentinčič spozna svojo zablodo in se spusti v duhovni samomor in hkrati preporod, po katerem živi kot človek dvoživka.« Ob prebiranju v zgodbi kot farsične lahko prepoznano zgodbe slovenskih osamosvojiteljev, njihovih nasprotnikov, ostarelih pripadnikov različnih alternativ, mirovnih gibanj, Abuja Bakra Al Bagdadija in Baracka Obame. Vendar Butnskala ne ponuja splošnih resnic, ampak veselje do zapletov v zelo konkretnem okolju.
.
.
Butnskala je kultna monumentalna radijska nadaljevanka v šestih epizodah, ki je bila predvajana na Radiu Študent leta 1979 in je zaznamovala takratno celotno mlado generacijo. Zasnovala in posnela sta jo prijatelja, Emil Filipčič in Marko Derganc, in sicer tako, da sta odigrala vse nastopajoče osebe. Igra je imela neverjeten uspeh in je edinstven spomenik nekega časa in prostora, ki je botroval kasnejšemu vznikanju mladih posnemovalcev, imitatorjev,  v različnih medijskih zvrsteh. V tokratni izdaji je radijska igra na voljo v kompletu treh CD-jev.Emil Filipčič je pisatelj, dramatik in igralec, rojen leta 1951 v Beogradu. Kot predstavnik ludizma se je uveljavil z značilno groteskno-satirično, fantastično in črnohumorno prozo. V njegovem dosedanjem opusu najdemo romane, kratko prozo, drame in radijske igre, pa tudi lutkovno igro, scenarij za celovečerni film, slikanico in strip. Leta 2011 je prejel nagrado Prešernovega sklada.Marko Derganc je režiser, scenarist, igralec,  pisec in ilustrator, rojen leta 1950 v Ljubljani. Med drugim Dergi iz tandema z Andrejem Rozmanom Rozo v TV oglasih za 3×3, igralec v številnih celovečernih in kratkih filmih in TV nanizankah in v zadnjem času med najmlajšo generacijo znan kot profesor Pustolovec iz istoimenske nanizanke za otroke. Pisec in ilustrator pustolovskih zgodb za otroke in ilustrator knjižnih publikacij drugih avtorjev. Risar stripov Desovila in Wyatt Earp, po novem podpisan tudi kot avtor ilustracij za strip Butnskala.
.

Image

V Likovnih besedah 102 lahko med drugim preberete članke:
– Izar Lunaček: V brezhibnem ritmu črne in bele. Intervju s Tomažem Lavričem, največjim slovenskim striparjem
– Miklavž Komelj: (Meta) Katz vs. (Meta) Maus
– Izar Lunaček: Prolegomena za deveto umetnost
– Iztok Sitar: Stoletje slovenskega političnega in družbeno kritičnega stripa