Mesečni arhiv: januar 2014

Žiga Valetič, Gašper Rus, Zoran Smiljanić

Januarja bosta gosta Žiga Valetič in Gašper Rus. Valetič je mož vsestranskih talentov, ubada se z knjigami, stripi, filmom, glasbo, humorjem, varstvom okolja in … samomori. O tej temi je napisal scenarij Gugalnica, ki ga je zrisal strip avtor in ilustrator Gašer Rus. Gugalnica, ki je neke vrste mladinski roman v stripu, obravnava zahtevno problematiko samomora, in sicer skozi oči otroka. V zgodbi se fant, čigar oče je končal življenje s samomorom, kot odrasel moški sooča s tem, kako naj hčeri na primeren način pove, da je njegov oče naredil samomor. Tako najprej skozi njegove otroške, potem pa odrasle oči spoznamo, da takega dejanja »do konca ne preboliš nikoli«.

sreda, 22. 1., ob 19.00, dvorana

POZOR, DELO!

Stripburger je z delovnim vzdušjem vstopil v novo leto in v okviru projekta Pozor, delo! napoveduje mednarodno razstavo Pozor, delo! in serijo spremljevalnih aktivnosti:

SOCIALDRESS STENČAS (O delu)
2 brezplačni delavnici
RogLab, Petkovškovo nabrežje,Ljubljana
1. delavnica: sob., 25. januar 2014, 10.00–17.00
2. delavnica: sob., 1. februar 2014, 10.00–17.00

Stripburgerjeva mini stripovska delavnica
mentorja: Andrej Štular, David Krančan
Galerija ŠKUC, Ljubljana
sobota, 25. jan. 2014, 10.00–12.30

DELO IN KREATIVNE INDUSTRIJE – Pogovor s Sanjo Grcić
RogLab, Ljubljana
sobota, 25. januar 2014, 18.00

Pozor, delo! – razstava
Slovenski etnografski muzej, Ljubljana
Odprtje: četrtek, 6. feb. 2014 ob 19.00

DELAVNICA LINOREZA
Delavnica tiska in izdelave svoje preše
Mentor: Olaf Ladousse, asistent: David Krančan
Slovenski etnografski muzej, Ljubljana
sobota, 8. feb. 2014, 11.00-.13.00 in 14.-17.00

………………………………………………………………………….

Stripburgerjeva mini stripovska delavnica
mentorja: Andrej Štular, David Krančan
Galerija ŠKUC, Ljubljana
sobota, 25. jan. 2014, ob 10.00 – 12.30

Na kratki delavnici bosta mentorja, stripavtorja Andrej Štular in David Krančan, udeležence prek pogovora seznanila z medijem stripa. Prikazu delovnega procesa, iskanju idej in predlog za kratke stripe ter individualni analizi le-teh bo sledilo izdelovanje kratkih stripov. Namen delavnice je udeležence seznaniti z osnovami in možnostmi stripovskega ustvarjanja ter izdelava vsaj enega samostojnega kratkega stripa.
Število mest je omejeno, prijave zbiramo na info@skuc.org ali na (01) 430 35 30, (01) 421 31 42. (Prekomorski abonma, prekomorci.si in izven)
Galerija Škuc, Stari trg 21, 1000 Ljubljana
E info@skuc.org / T (01) 430 35 30, (01) 421 31 42
Soprodukcija: Stripburger / Forum Ljubljana in ŠKUC
Sofinancerja: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS

Pozor, delo!
razstava
Slovenski etnografski muzej, Ljubljana
Odprtje: četrtek, 6. feb. 2014 ob 19.00
na ogled do: 28. feb. 2014

»Razstava Pozor, delo! prinaša vizualno raziskavo posvečene dejavnosti, ki praviloma plemeniti in osmišlja sleherno človeško bitje. Delo resda krepi duha in telo, kot pravi nek pregovor, vendar pa v svoji organizirani obliki omogoča tudi kapitalizacijo človeških moči in znanja, kar lahko vodi v razosebljenje in brezobzirno izkoriščanje, namenjeno izključno povečevanju dobička. Delo tako pomeni tudi prezaposlenost, izčrpanost in stres. Znotraj koordinat teh dveh skrajnosti se nahajajo vsebinski poudarki številnih avtorskih prispevkov, ki večmedijsko razstavo preobražajo v tvorno in pomenljivo podstat za globlji premislek o naravi, smislu in pomenu dela v sodobni postfordistični družbi.
Razstava je bila sprva zasnovana kot pendan Stripburgerjevi mednarodni stripovski antologiji z naslovom Workburger; striparskemu jedru razstave se je nato pridružila še vrsta del v drugih medijih, ki z vsebinsko in oblikovno bravuroznostjo zaokrožajo njeno sporočilnost. Sodelujoči so s svojim trdim delom ustvarili vrsto izzivalnih stvaritev, kjer se utopičnost in jedka kritičnost prepletata z duhovitimi ter ironičnimi stvaritvami, da bi na ta način preizprašali občo kondicijo sodobne družbe, še zlasti pa produkcijo vrednosti kot njenega osrednjega gibala. Navdahnjena z aktualno stvarnostjo razstava Pozor, delo! tako uprizarja večplastno manifestacijo konfliktnega razmerja, ki ga poganja nenehna napetost med vrednostjo in ovrednotenjem dela.« [Matjaž Brulc]
Pred vdorom na tuja, ups, evropska tla, Pozor, delo! še zadnjič doma!
Odprtja razstave se bosta poleg slovenskih avtorjev udeležila še dva gosta iz tujine: Olaf Ladousse francoski gastrbajter v Španiji in stari znanec s Stripburgerjevih listov Šved Lars Sjunnesson na delu v Berlinu. Razstavo bo s svojim eksperimentalnim bendom LCDD (Los Caballos De Düsseldorf), ki igra na elektroniko iz zavrženih igrač, odprl Olaf Ladousse.
Častni člani našega mednarodnega ad hoc sindikata ustvarjalcev: Bojan Albahari (SI), Žiga Aljaž (SI), Max Andersson (SE/DE), Arara (Miguel Carneiro, Bruno Borges, Dayana Lucas, Daniela Duarte, Pedro Nora, Ana Tórrie, Francisco Queimadela & Mariana Caló, Nuno Sousa, Marco Mendes, Carlos Pinheiro, André Lemos, Ruca/Dr.Urânio, David Ferreira) (PT), Kaja Avberšek (SI), Arkadi (DE), Boris Beja (SI), Pakito Bolino (FR), Paul Ashley Brown (UK), Anna Ehrlemark (SE), Mina Fina (SI), Domen Finžgar (SI), Lars Fiske (NO), Matti Hagelberg (FI), Jyrki Heikkinen (FI), Igor Hofbauer (HR), Jeroen Janssen (BE), Jakob Klemenčič (SI), Marko Kociper (SI), Tanja Komadina (SI), Marko A. Kovačič (SI), David Krančan (SI), Olaf Ladousse (FR/ES), Matej Lavrenčič (SI), Andraž Magajna (SI), Akinori Oishi (JP), Teresa Camara Pestana (PT), Tomáš Přidal (CZ), Marija Mojca Pungerčar (SI), Marcel Ruijters (NL), Lars Sjunnesson (SE), Mateusz Skutnik (PL), Boris Stanič (RS), Matej Stupica (SI), Andrej Štular (SI), Lasse Wandschneider (DE), Danijel Žeželj (HR/US).
Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana, T: 01/ 300 87 00
Produkcija: Stripburger / Forum Ljubljana, Arara, MGLC
Koprodukcija: Slovenski etnografski muzej
Sofinancerja: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS

DELAVNICA LINOREZA
Delavnica tiska in izdelave svoje preše
Mentor: Olaf Ladousse, asistent: David Krančan
Slovenski etnografski muzej, Ljubljana
sobota, 8. feb. 2014, 11.00-.13.00 in 14.00-17.00

Namen delavnice je prikazati način izdelave poceni tiskarske preše za linorez, se naučiti osnov linoreza in odtisniti lastno delo na temo dela. Delavnica, ki jo vodi mojster linoreza, stripavtor, ilustrator in eksperimentalni glasbenik Olaf Ladousse, je namenjena starejšim od 11 let. Obvezne prijave!
Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana
T. 01 / 3008 750; 031 / 728 955
E. sonja.kogej-rus@etno-muzej.si
Produkcija: Stripburger / Forum Ljubljana, Slovenski etnografski muzej
Sofinancerja: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS

Texmax 014
Misterij dvije dimenzijeLjudi i vukoviZasjedaZagor protiv SupermikeaKrvave proslaveSmrtonosni zadahJoš jedna cigaretaPobuna sepojaIskupljenje samurajaPariski dželat

Izar Lunaček: Založeni raj & Metamorphose antropomorphice

Tudi Bog je samo človek

Iztok Sitar, 15.01.2014

Stripovski satiri na Jaka Racmana in Boga imata veliko več skupnega, kot se morda zdi na prvi pogled. Avtor obeh je filozof, slikar, ilustrator in stripar Izar Lunaček in obe razgaljata lažno moralo tako pravljičnega sveta Walta Disneyja kot mitoloških svetopisemskih zgodb.

Brez dvoma nihče v zgodovini ne samo stripa, pač pa popularne kulture nasploh, ni imel toliko posnemovalcev kot ameriški animator in predvsem poslovnež Walt Disney, čeprav ni sam narisal niti enega samega stripa. Po njegovih antropomorfnih zverinicah se je zgledovala plejada bolj ali manj uspešnih imitatorjev po vsem svetu (pri nas je brez dvoma najbolj znan Miki Muster), nekateri vrhunski avtorji, kot sta denimo satirika Benito Jacovitti ali Roberto Raviola – Magnus, risar tudi v Sloveniji kultnega stripa Alana Forda, ki so se ravno tako napajali iz Disneyjevega bazena, pa so razvili povsem izviren slog risanja.

Po drugi strani pa so bili Disneyjevi liki zaradi svoje konservativnosti in aseksualnosti izjemno priljubljeni za norčevanje iz ameriške potrošniške družbe in tradicionalnih družinskih vrednot. Disney sam je bil namreč izrazito nazadnjaški, politično zavezan skrajni desnici; javna skrivnost je, da je bil do japonskega napada na Pearl Harbour celo član ameriške fašistične stranke, ni pa se medijsko tako izpostavljal, kot denimo njegova fašistična sodobnika Charles Lindbergh (ljubljenec ameriške javnosti zaradi preleta čez Atlantik leta 1927, ki ga je na relaciji New York–Pariz opravil v 33 urah in pol, še bolj pa zaradi poznejše razvpite ugrabitve in umora njegovega sina) in industrialec Henry Ford (ki je v proizvodnjo prvi uvedel tekoči trak in iz delavcev naredil robote), znan po svoji propagandni antisemitski knjigi Ameriški Jud.
»Religiozna tematika je nasploh precej občutljivo področje v vseh kulturah, tako tudi na ateističnem otoku sredi katoliškega morja.«

Pozneje se je Disney sicer distanciral od fašizma, je pa zato postal toliko bolj zagrizen antikomunist, ki je v petdesetih letih, v obdobju zloglasnega McCarthyjevega lova na čarovnice, z versko gorečnostjo ovajal svoje sodelavce v filmski branži. Poleg propagiranja ameriškega sna v obliki kapitalistične potrošniške družbe, katere primarni cilj je pehanje za denarjem (denimo stric Skopušnik v seriji o Jaku Racmanu), je v Disneyjevih stripih, ki so seveda namenjeni izključno ali predvsem otrokom, opazna aseksualnost protagonistov. Vsi stripovski junaki so v nekakšnih rodbinskih zvezah, Skopušnik je Jakov stric, babica Katica ni njegova stara mama, ampak teta, njegov bratranec pa je Lepi Šime, ki niti pod razno ni Skopušnikov ali Katičin sin. Sam Jaka ima svoje nečake, Paka, Maka in Žaka, čeprav nima ne bratov ne sester. V Disneyjevi menažeriji manjkajo očetje in sinovi, matere in hčere, skratka starši in njihovi biološki potomci.

Jaka Racman in njegova pravica

Eno najbolj znanih parodij Jaka Racmana je leta 1973 produciral konkurenčni stripovski gigant Marvel Comic Group s superherojskim racmanom iz vesolja Howardom the Duckom (v originalu je Jaka Racman Donald Duck) pisca Steva Gerberja in risarja Vala Mayerika. Howard, ciničen in razdražljiv racman v suknjiču in kravati ter z obvezno cigaro v ustih, pardon, kljunu, je v bistvu satira na znanstvenofantastične in superherojske stripe iz omenjene založbe (tako v njegovih dogodivščinah srečamo celo plejado hišnih junakov, od Conana do Spidermana), kar pa ni prepričalo družbe Disney, da ne bi vložila tožbe zaradi plagiatorstva in kršenja avtorskih pravic.


Metamorphose antropomorphice

Podobno usodo je desetletje pozneje doživel tudi Arne Anka (izhajal je med 1983 in 1995), evropski, pravzaprav skandinavski odgovor na Jaka Racmana. Medtem ko je bil Howard politično in družbeno povsem korekten, sploh za ameriške razmere (izstopala sta samo cigara, ki v protikadilski Ameriki ni več družbeno sprejemljiva, in menjavanje žensk namesto večne zaročenke), pa je bil Arne Anka švedskega striparja Charlieja Christensena, ki se je podpisoval s psevdonimom Alexander Barks (Carl Barks je bil eden najbolj znanih risarjev Jaka Racmana), njegovo pravo nasprotje. Arne je razočaran racman, popolna zguba in pijandura, ki večino časa preživi v stockholmskih oštarijah, kjer s svojimi pivskimi tovariši do onemoglosti razglablja o življenjskih vprašanjih, odgovori na ta vprašanja pa so seveda pivo in ženske (strip bi v slovenščini gotovo postal prodajna uspešnica).

Zaradi stilske podobnosti, še bolj pa zaradi izjemne Arnejeve priljubljenosti med vsemi sloji prebivalstva ne glede na starost in spol, ki je celo zasenčila izvirnik (Arnejev lik se je pojavljal na majicah, zvezkih, skodelicah – da o pivskih kozarcih sploh ne govorim, skratka, povsod), je Disneyjeva korporacija seveda vložila tožbo. Christensen je sicer situacijo poskušal rešiti tako, da si je Arne v trgovini kupil nov, umetni kljun (ki je bil popolnoma enak kot stari) in si ga z elastiko privezal okoli glave, vendar to Disneyja ne bi zadovoljilo, če ne bi bila tožba deležna velike medijske pozornosti in vsesplošnega zgražanja švedskih domorodcev, ki je mejilo že na državljansko nepokorščino, zato je ameriška korporacija proti koncu hladne vojne v duhu dobrososedskih odnosov tožbo raje umaknila.

Prišleka na raženj

Ker je slovensko račjo tematiko temeljito obdelal že Šved Christensen, najbolj znanemu filozofu med striparji, Izarju Lunačku, ni preostalo drugega, kot da pogleda čez mejo in poskuša dobiti navdih za satirični hommage vzorniku iz mladosti v deželi renesanse, pic in mafije. Z renesanso si v popularni kulturi pač ne moreš kaj dosti pomagati, pice so super na krožniku, za strip pa so premastne in nasploh dokaj neuporabne, mafijo pa lahko z malce domišljije uporabiš kjerkoli in kadarkoli.

Glavni junak stripovskega albuma Metamorphose antropomorphice je seveda antropomorfni racman, majhna riba v mafijskem podzemlju, Bruno Vecchi, čigar življenje se vrti okrog občasnega ropanja bank (z blagoslovom podkupljenih policajev) in rednejših posteljnih aktivnosti. Po nekem večjem ropu se mora zaradi varnosti malce potuhniti in za nekaj časa oditi iz države, zato si za novo destinacijo izbere nevpadljivo državico na sončni strani Alp, katere ime, kot sam zlobno, a duhovito pripomni, v trenutku pozabiš.

Nasploh je cel strip izjemno duhovit in zabaven. Domorodci v zaplankani rovtarski vasici, kamor ga najprej zanese pot (in kjer tudi obtiči), so narisani v slogu Mustrovega Lakotnika, kar vsekakor ni naključje, in to iz vsaj dveh razlogov. Namreč, strip je tudi hommage drugemu velikemu mladostniškemu vzorniku Mikiju Mustru, čigar Dogodivščine Zvitorepca, Trdonja in Lakotnika so se širšemu stripobralstvu tako priljubile, da so postale del nacionalne folklore. In drugič, od znamenite trojke se je bralcem najbolj prikupil prav robat, ne ravno preveč bister, a dobrodušen požeruh volk Lakotnik, ki je čisto po kmečko ljubil ženske, jedačo in pijačo in se skorajda v vsaki epizodi bodisi spogledoval s prsatimi lepoticami ali mastil s kranjskimi klobasami, ki jih je obilno zalival z dolenjskim cvičkom. Prava slika pravega Slovenca.

In, jasno, racman Bruno pride v Slovenijo ravno v času največjega nacionalnega praznika, martinovanja. Za martinovo mora biti na mizi poleg mladega vina seveda tudi bolj ali manj mlada, vsekakor pa dobro pečena gos, ker pa je domačini iz kdo ve kakšnega razloga nimajo, hočejo na raženj natakniti prišleka, kar je za raco vsekakor največja čast, ki jo lahko doleti. Da ne bom odkrival cele zgodbe, naj povem samo še to, da Bruno ne umre na ražnju, temveč ga doleti čisto naravna mafijska smrt, na koncu knjige pa se celo sreča s samim Bogom, ki pa je že glavni junak drugega Lunačkovega dela, svetopisemskega Založenega raja.

Rajski minimundus

Religiozna tematika je nasploh precej občutljivo področje v vseh kulturah, tako tudi na ateističnem otoku sredi katoliškega morja, kot je nekoč Slovenijo duhovito in ne povsem neupravičeno označil Franc Rode. Pred slabim desetletjem (2004) sta Dušan Kastelic in Igor Šinkovec za slovensko izdajo razvpite ameriške otroške revije za širjenje zemljepisnih pogledov, National Geographic Junior, narisala satirični strip Geneza ki, kot pove že naslov, govori o (alternativnem) nastanku sveta. Glavni junak Jahve je duhovito prikazan kot star upokojenec, ki v svoji domači delavnici za zabavo ustvarja svet. In stvarjenje sveta bi potekalo povsem gladko, če stari copatar ne bi imel neznansko sitne žene, ki mu ves čas najeda in ga mori z nepomembnimi gospodinjskimi opravili, tako da mora še pred stvarjenjem človeka odnesti smeti v kontejner.


Založeni raj

V nasprotju s Kasteličevim Bogom, ki mu zaradi znanih dejstev ni uspelo stvarjenje sveta, pa je Lunaček ustvaril pravi rajski minimundus z množico protagonistov, tako staroselcev iz svetopisemske Geneze kot prišlekov s starogrškega Olimpa ter pritepencev iz sodobnega, toda nič manj fiktivnega sveta popularne mladinske literature, od zimzelenega Petra Pana do stripovske uspešnice Calvina in Hobbesa. Sicer pa je Lunačkov Bog, ki ga bivši sošolec in prijatelj Zevs ljubkovalno po domače kliče Joško, povsem človeški. Ločenec samohranilec, ki je ostal sam z dvema dokaj odraslima otrokoma, ki pa jima niti na kraj pameti ne pade, da bi se osamosvojila, ampak čisto po slovensko živita zastonj pri očetu. Tudi pri hišnih opravilih mu Adam in Eva nista v bogve kakšno pomoč; Bog mora, denimo, sam čistiti mačje stranišče in opravljati druga gospodinjska dela, kar sicer dobrovoljnega starčka večkrat zanese v neobvladljive napade besa, posebno kadar popije kakšno šilce domačega. Poleg tega sta njegova rajska brezdelneža tudi precej navihana, namreč, kadar očeta ni doma, se skrivaj bašeta z jabolki z drevesa spoznanja, vendar po hiši in paradižu hodita še kar naprej gola in se igrata nudiste, da ne bi Bog slučajno kaj posumil in ju napodil iz Raja.

Posebna tema so ljubezenske in seksualne zadeve rajskih protagonistov, Bog se potem, ko mu žena po rojstvu otrok pobegne v Indijo in postane gospa Daršamalan, zatreska v najstniško Zvončico, ki pa se ga kmalu naveliča in začne flirtati z Adamom (pozneje pa se vrne k svojemu bivšemu fantu Petru Panu, ki ga ni nikoli povsem prebolela), Adam in Eva pa nista samo brat in sestra, pač pa tudi ljubimca, zato Eva v navalu ljubosumnosti zapusti Adama in odide k materi v Indijo, kjer se zaljubi v očimovega sina iz prvega zakona, boga Krišno (na koncu pa se, seveda, spet vrne k svoji prvi ljubezni, Adamu).


Založeni raj

Lunaček z neznosno lahkoto zmeša krščansko, antično in hindujsko mitologijo in v nasprotju z enim najvplivnejših svetovnih intelektualcev, darvinistom Richardom Dawkinsom, ki v svoji knjigi Bog kot zabloda striktno zavrne kakršnokoli hipotezo o obstoju Boga, z darvinskim Založenim rajem pokaže, da je tudi Bog samo človek in nič več kot to. Po Dawkinsu so največje žrtve zablode, imenovane Bog, otroci, ki jih že od rojstva indoktrinirajo s katoliško vzgojo in izvirnim grehom, Lunaček, za katerega je tako ali tako vsak greh izviren, pa ponuja rešitev v humorju in satirični adaptaciji religije in cerkvenih dogem, in čeprav Založeni raj prvotno ni namenjen otrokom, sem prepričan, da bo sčasoma (podobno, kot denimo Swiftova družbena satira Guliverjeva potovanja) postal nepogrešljivo delo mladinske literature. Iluzorno bi bilo seveda pričakovati, da bi Mavrica, katoliški Pionirski list, začela v nadaljevanjih objavljati satirično zgodbo o Bogu, čeprav bi mladim veronaukarjem v vseh pogledih ponudila kvalitetnejše čtivo od zdajšnjih ideološko pocukranih in likovno kičastih inozemskih zgodb o bolj ali manj krepostnem življenju raznoraznih svetnikov.

O likovni plati obeh stripov – strip je namreč zmes zgodbe in risbe, ki ima v tej zvrsti umetnosti tako in tako levji delež – namenoma nisem napisal niti besede; risbe mora videti vsak sam, po možnosti ne le v knjigah, temveč tudi na kakšni razstavi tablojev, ker zaradi filigranske risbe šele v originalni velikosti pridejo do pravega izraza.

Pogledi, let. 5, št. 1, 8. januar 2014

http://www.pogledi.si/knjiga/tudi-bog-je-samo-clovek