Mesečni arhiv: januar 2014

Kultura

Vzemi revnim, daj bogatim

Kdo je superhik, stipovski junak, o katerem govori prvak opozicije

Janko Valjavec | Mladina 51 | 25. 12. 2005

“Vlada se ne more obnašati tako kot prijatelji iz stripa o agentu Alanu Fordu, v katerem lik pove, da je treba jemati revnim, ker revni nikoli ne morejo biti bogati, hkrati pa je treba dajati bogatim, da bi bili še bogatejši. In približno tako razmišljajo naši ameriški dečki in vlada je ta njihov predlog posvojila.”
Jelko Kacin, tiskovna konferenca o vladnih reformah, 28. novembra 2005

S tem likom iz stripa Alan Ford je v naših medijih nastala kar precejšnja zmešnjava. V Večeru je bilo denimo objavljeno, da je Jelko Kacin izjavo o revnih in bogatih pripisoval Grunfu. To je povzel tudi Mag, seveda z opombo, da tega ni rekel Grunf, ampak Superhik. Vprašanje, ali je Kacin rekel Grunf ali samo lik, ostaja, dejstvo pa je, da je izjava o revnih in bogatih delo Superhika, ki je nastal leta 1971 po zaslugi avtorjev Alana Forda, scenarista Luciana Secchija – Maxa Bunkerja in risarja Roberta Raviole – Magnusa. V šestindvajseti epizodi stripa Alan Ford. Alan Ford, agent Grupe TNT, po ukinitvi grup partizanskih odredov najbolj znane grupe, ki se bori, da svetu ne bi zavladali fanatični norci, se gre v špelunko Pri revežu napit zaradi strtega srca. Čeprav mu oči zaradi ljubavnih muk zalivajo solze, opazi, da se v bedni oštariji nekaj dogaja: moški v slabo sešitem kostumu s škrlatno zariplimi lici kot kak zapit Božiček vpade skozi dimnik, a ne zato, da bi dajal, ampak zato, da bi jemal, pravzaprav uničeval. Lastnik namreč noče prodati gostilne bogatašu, ki bi jo takoj po nakupu podrl in na njenem mestu zgradil nebotičnik za premožne stanovalce. Dedec vase izprazni sod vina in dahne v gostilničarja, ta pa se zaradi smradu iz njegovih ust zruši. Nato se poloti vžigalic in baraki podobna gostilna Pri revežu je v hipu v plamenih. Ostane samo dimnik in na njem napis: “Tu je bil Superhik, ki krade revežem in daje bogatašem.”

Alanu Fordu se mož z neznosnim vinskim zadahom zazdi znan. Kot agent Grupe TNT ima na razpolago metode in sredstva (predvsem metode, sredstva so pridržana za vodstvo Grupe) za ugotavljanje Superhikove prave identitete. Izkaže se, da gre za pometača, zaposlenega pri Javni čistoči mesta New York, s pravim imenom Ezekiel Bluff. Mož je bil zaradi sizifovske narave čiščenja pločnikov v industrijski coni še pred kratkim čisto na psu – komaj je za silo počistil vsepovsod ležeče smeti, že se je iz tovarn usula proletarska sodrga in mu spet temeljito zasvinjala rajon. Kot je splošno znano, so delavci nesrečna bitja, ki si morajo po mukotrpnem šihtu takoj dati duška s hrano in pijačo, embalažo pa odvržejo. Nihče se ne ozira na nesrečnega pometača, ki nikoli ne more reči, da je svoje delo končal. Nihče?

Ne, ni čisto tako, bogataši, ki jih tu in tam prinese v njegovo delovno okolje, so omikani in čisti, smeti vedno odvržejo v smetnjak, nikoli na tla, nikdar Ezekiel Bluff zaradi njih nima dodatnega dela. Razredna zavest pri njem zakrni, vse bolj idealizira bogataše, vse bolj mrzi proletariat in reveže nasploh, čeprav mednje sodi tudi sam. Zdrkne v stanje razdvojenosti med svojim stanom in stanom, ki ga obožuje. Nekega večera gre ves nesrečen domov mimo skladišča s cisternami poceni kislega vina. Zaradi eksplozije v skladišču ga zalije vinski val, a namesto da bi v vinu utonil, v sebi začuti dotlej neznano moč. Ko nočni čuvaj iz skladišča pride pogledat, kaj se dogaja, pravkar rojeni Superhik odpre usta in čuvaj se zaradi njegovega ustnega zadaha zvrne. Doma si iz steznika sešije superhikovski kostum, si z njim preoblikuje postavo in se maskira ter si priskrbi enormne količine kislice. Po mnenju Nenada Brixyja, hrvaškega urednika in prevajalca, ki je zaslužen, da smo za Superhikovo življenje in delo izvedeli tudi v naših krajih, je prav tako rad pil “cvičeka”.

Življenje posveti služenju bogatašem: revnim upokojencem krade penzije in kolesa iz prve svetovne vojne, revnim otrokom lizike in igračke, revnim delavcem pa vse tisto, česar jim še niso pobrali davki, inflacija in rubežniki. Vsak, ki se mu skuša upreti, se sesede v vinskih hlapih iz njegovih ust. Ničesar ne obdrži zase, vse odnese v bogati predel mesta, kmalu se tam pojavi klub njegovih oboževalcev, dela mu ne zmanjka, reveži, če nič drugega, zasedajo veliko prostora, na katerem bi bogataši lahko zgradili kaj donosnejšega od neprofitnih stanovanj. Superhik gre zato pogosto na misijo z ročko bencina in vžigalicami, med eno izmed takšnih nalog se z njim sreča tudi agent Alan Ford.

Oblastem ni dosti do tega, da bi ga aretirale. Premožni mestni veljaki postanejo celo člani kluba njegovih oboževalcev, prek medijev, ki jih nadzorujejo, razširijo informacijo, da gre za neškodljivega norca, ki se rad šali. Primer prevzame Grupa TNT. Agenti Superhika primejo, onesposobijo in ga izročijo policiji. Bogataši se od Superhika takoj distancirajo, kot psihiatrični primer pristane v sanatoriju. Zaradi hude prostorske stiske ga že leta 1973 izpustijo.

Ezekiel Bluff skuša dobiti staro službo, a podjetje Javna čistoča se je v času njegove odsotnosti moderniziralo, cestni pometači zdaj delajo s kotalkami. Ezekielu je šla zaradi preštevilnih hektolitrov vina koordinacija gibov v franže in umetnosti kotalkanja mu ne uspe obvladati. Razočaran nad bogataši, ki so ga pustili na cedilu, izpelje velik rop, toda tokrat oropa bogataša. Z denarjem se umakne v razkošno ilegalo, a kaj ko mu sirotku, nevajenemu upravljanja premoženja, kmalu zmanjka denarja. Spet se aktivira kot Superhik in naredi veliko zmedo, bogataši ne vedo, ali je na njihovi strani ali ne, ali jim je nevaren ali ne. Pohlep pa je huda reč, po nekaj akcijah v njihov prid mu znova zaupajo. Toda spet jih izda, denar tokrat krvavo potrebuje, ker se zaljubi v Beppo Joseph, kraljico kriminalnega podzemlja in drugo najgršo žensko na svetu. Poročita se, vendar se izkaže, da ga je vzela samo zaradi denarja, in ko se kup dolarjev spremeni v kupček, ga leta 1979 proda policiji. Vsi načrti o maščevanju mu padejo v vodo zaradi medicinske diagnoze: ciroza jeter. Ne sme več piti alkohola. Umiri se, prebivati ima kje in tudi kaj za v usta, upokojeni zakonski par, ki mu je ponudil zatočišče, zaradi denarne stiske doma prideluje obilo zelenjave, in to ne kakršnekoli, goji celo križanca med čebulo in paradižnikom. Ravno ta hibrid da Superhiku novo moč in nov neznosen zadah. Vrže se v nove akcije, vendar je, kot je Tone Partljič rekel za Bojana Emeršiča v oddaji Vzemi ali pusti, bolj osmešen kot smešen. O njem se začnejo širiti vsemogoče govorice, v naslednji četrtini stoletja naj bi nekajkrat umrl, a kot vsak pravi junak preživi vse novice o svoji smrti.


Vir: http://www.mladina.si/97950/vzemi-revnim-daj-bogatim/?cookieu=ok


Foto: Uradna spletna stran

Asterix in Obelix, Superman, Batman, Alan Ford, Srečni Luka, Snoopy, Miki Miška in Racman Jaka, Prigode Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje, so le nekateri izmed najbolj branih in prodajanih stripov vseh časov. Zgodbe v slikah, sestavljene v zaporedjih sličic z besedilom, napisanim v oblačkih, so in še vedno spremljajo vsakdan različnih generacij. Zaradi vedno večje priljubljenosti prvi izvodi vse bolj pridobivajo na vrednosti kot tudi ugledu. Tega se še kako dobro zaveda Aleksander Buh, ki je eden najbolj zaslužnih za priljubljenost te subkulture v Sloveniji v zadnjem desetletju. Če vam torej manjka kakšna številka vaše najljubše izdaje, poslušajte Nočni obisk na 1. programu Radia Slovenija. Z vami bo Marko Rozman.

Avtor prispevka: Marko Rozman

Predvajaj: http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/13881

Povsem … naravno, seveda: to so eko-pustolovščine Tika in Taka.

Predstavljajte si, da bi švedska Akademija znanosti ustanovila novo Nobelovo nagrado, nagrado za ekologijo – zagotovo bi jo podelila Tiku in Taku.

To bi bilo res lepo, kajti ko prebereš Povsem … naravno, je vsakomur jasno, zakaj bi lahko dobila nagrado. Tik in Tak, nežna in živahna kot vedno, tokrat ponujata zamisel, ki si bo zagotovo še utrla pot: poleg živali, rastlin in okolja je treba zaščititi in rešiti tudi ljudi.

Walter Kostner (poosebljeni Tak) je vsaj iz dveh razlogov otrok umetnosti: rodil se je v kraju Ortisei, v srcu južnotirolskih gora, kjer je narava čudovita kot umetniško delo. In še: rodil se je in rasel v družini umetnikov – rezbarjev. Poznajo ga tudi po svetu zaradi dela z otroki: iz prijateljstva z nekaterimi so nastali stripi s Tikom in Takom.

Vir / Avtor: Tamara Krivec / 18. januar 2014

Slavni mornar Popaj, ki ga je leta 1929 ustvaril ameriški karikaturist Elzie Crisler Segar, je praznoval 85. rojstni dan.

Priljubljenemu Popaju se leta, najbrž po zaslugi špinače, prav nič ne poznajo. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Danes znameniti Popaj se je svetu prvič predstavil 17. januarja 1929 v stripu Thimble Theatre, mišičasti mornar pa je kmalu postal tako priljubljen, da je strip začel nositi njegovo ime. V štirih letih je Popaj iz stripa prešel še na televizijske zaslone: med letoma 1933 in 1957 je bilo objavljenih okoli 230 krajših risank in trije daljši animirani filmi o Popaju, do leta 1988 pa se je njihovo število povzpelo že na 638. Po smrti Popajevega »očeta«, ameriškega karikaturista Elzieja Crislerja Segarja, leta 1938 so upodobitve tega junaka prevzeli drugi avtorji, po večini njegov pomočnik Bud Sagendorf.

Popaj se je v letih od nastanka pojavil v različnih stripih, risankah, videoigrah in številnih oglasih, leta 1980 pa je režiser Robert Altman posnel film, v katerem je v glavni vlogi nastopil Robin Williams (njegovo ljubezen Olivo je zaigrala Shelley Duvall). Leta 2002 je neka televizijska revija Popaja uvrstila na 20. mesto seznama 50 največjih animiranih likov vseh časov.

Mnogi imajo Popaja za predhodnika superjunakov, ki so sčasoma prevzemali svet stripov, zadnja leta pa tudi filmska platna. Priljubljenost lika je povzročila tudi velik poskok v prodaji špinače (Popaj jo je jedel od tretjega leta naprej, posledica tega pa je bila njegova izredna moč). Študija pred štirimi leti je celo pokazala, da so otroci po gledanju risanke dejansko pojedli več zelenjave. V kraju Crystal City v Teksasu in v Segarjevem rojstnem mestu, kot tudi v nekaterih drugih krajih, ki jih povezujejo s pridelavo špinače, so v Popajevo čast celo postavili kipe.

V čast 75. obletnici Popajevih začetkov so v zeleno barvo odeli nebotičnik Empire State Building, kar je bilo tudi edinkrat v zgodovini te stavbe, da so počastili stripovski lik. Poleg tega se vsako leto poleti v kraju Chester v zvezni državi Illinois na Popajevem pikniku zberejo njegovi največji oboževalci z vsega sveta.

Legenda o znanstvenikovi napaki

Obstaja zgodba, da je avtor zgodbe Popaju za moč v roke potisnil špinačo, potem ko je neki strokovnjak narobe izračunal njeno vsebnost železa. Znanstvenik naj bi namreč narobe postavil decimalno vejico, s čimer je poskrbel za to, da je bila domnevna količina železa desetkrat višja, kot je v resnici. Napake kar nekaj časa niso odkrili, veliko ljudi pa je zelo dolgo verjelo v posebne moči, ki jih lahko prinese uživanje špinače.

Vir: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/s-pomocjo-spinace-je-reseval-svojo-ljubezen

Kako sta se Žiga Valetič in Gašper Rus lotila samomora v stripu … in uspela