Hitro in odločno drsi po belem papirju in daje moški figuri z novimi podrobnostmi značaj. Nad njo rahlo zariše oblaček in vanj doda nekaj besed. Ko se s konico svinčnika nato loti naslednjega risanega lika, začne prva slika njegovega stripa dobivati jasnejšo obliko.
Risane podobe so Izarja Lunačka pritegnile kot otroka, ko se je ob stripih Walta Disneyja v reviji Mikijev Zabavnik in kasneje ob junakih Mikija Mustra naučil brati. Svojega prvega je narisal kot osnovnošolec in jih redno objavljal med študijem filozofije, primerjalne književnosti in slikarstva.
Tokrat za svoj blog na Delovi spletni strani pripravlja novo zgodbo v sliki. »Zapišem prebliske in domislice svojih zadnjih dni in jih podkrepim s stripom,« opisuje Izar, medtem ko s svinčnikom drsi po papirju.
Risba: Izar Lunaček
Potez za seboj ne popravlja. Njegovo risanje je utečeno, skoraj rutinsko, saj danes riše v slogu, ki ga dobro pozna: »Če se lotevaš novih likov, zahtevnejše igre svetlobe in sence ali bolj realistično narisanih živali, pa je treba več premisleka.«
Kmalu seže po črnem pisalu in prevleče poteze svinčnika. Oblike na papirju so zdaj vidnejše, gibi roke previdnejši. Njegove pozornosti ne odvrne niti močno julijsko sonce, ki ožarja stavbe, vidne skozi okno njegovega ateljeja na Kersnikovi v Ljubljani.
Stalne like postavi vsakič v novo okolje
Za risanje avtorskih stripov potrebuje idejo, ki ga nagovori in muči. Kot stripar ima tudi stalne like, med katerimi so polž in želva v njegovi knjigi Oklepaj ter črne zverinice Miniji: »Vse te junake čutim kot samostojna živa bitja. Vsakič znova jih postavim v novo okolje, potem pa opazujem, kako bodo reagirali.«
Scenarij uredi v obliko šestih slik enakih velikosti in razmisli, koliko besedila postaviti v katero sliko. »V oblačkih ne sme biti preveč besed, razen če želiš ustvariti vtis zgovorne osebe. V tem primeru narišeš večji oblak, ki pritiska na druge,« pravi Izar o svojem postopku risanja.
Foto: Aleš Černivec
Z radirko zbriše sledi svinčnika pod nalivnim peresom, popravi še kakšno manj vidno potezo, nato si pomaga z računalnikom. »Risarji naredijo danes veliko stvari digitalno, meni pa je še vedno ljubši svinčnik,« pravi. Ko se risbe pojavijo na zaslonu, v programu izbere vijolično in rumeno barvo ter s pisalom na tablici zapolni ploskve. Poteze njegovih likov so zdaj bolj poudarjene in žive.
