Drobtinice

 

Janez Grm

Gledalke se slabše odzivajo na neprivlačne like

Pisatelj in ilustrator Janez Grm je ljubitelj stripa, ki to literarno-umetniško zvrst prebira že od otroštva. Obožuje tako slovenske, kot tudi tuje stripe, od severno- in latinoameriških, do azijskih in evropskih. Prav pri prebiranju prigod treh junakov Trdonje, Zvitorepca in Lakotnika, ki jih je ustvaril pionir slovenskega stripa Miki Muster, so Grmu vedno znova stopili v oči moški živalski in ženski privlačni ter prsati liki.

20.03.2017          Sprašuje: Barbara Kotnik


Foto: Mavric Pivk

Dinamika med njimi, ki se je skozi tri desetletja Mustrovega ustvarjanja izrazito spreminjala, ga je izzvala do te mere, da se je Grm odločil podrobneje raziskati njene nianse, o katerih bo na široko spregovoril jutri na Stripolisovem predavanju o  ženskah v stripih Mikija Mustra v ljubljanski Kino Šiški.

Čeprav v njih nastopajo živalski liki, pa že prvi pogled na Mustrove stripe razkriva, da očitno niso bili ustvarjeni za otroke. Tudi vaše predavanje se bo dotikalo družbene tematike, ki v osebi dozori z leti, kajne? 

Res je, publika, kateri je Muster namenil stripe, pravzaprav ni jasno definirana. Njegovi stripi so med 50. in 70. leti prejšnjega stoletja izhajali v publikaciji Tedenska tribuna, ki ni bila specifično namenjena mladini ali otrokom. Ker pa je bil medijski prostor majhen, so njegove stripe brali mladi in stari. A gotovo jih niso vsi dojemali enako. Čeprav Muster v ospredje postavlja žanr, torej pustolovščino in akcijo, se veliko humornih vložkov zgodi ravno pri vključevanju političnih in socialnih tematik, ki so bile takrat aktualne v družbi. V tem pogledu so njegove zgodbe podobne francoskemu Asterixu, ker se je tudi Muster odzival na družbeno aktualne dogodke in osebe ter mnogokrat zašel na polje bojev med spoloma.

Lahko ponazorite s kakšnim primerom? 

V stripu Obisk iz vesolja se je avtor lotil seksualne revolucije. Dogajanje v takratni družbi v stripovsko zgodbo prevede s prihodom vesoljk s planeta Venere, ki z žarki ljubezni poskušajo ublažiti nasilne zemljane. Ker je njihov učinek premočan, to vodi v seksualno revolucijo. Karitas se prelevi v eros. V prigodi Rdeči kanjon, ki je postavljena na ameriški divji zahod, se glavni junaki srečajo z Indijankami, ki se odločijo, da so tako belo- kot rdečekožni moški zanič, saj samo lenarijo, zato stvari vzamejo v svoje roke. Ta klic po akciji ni nujno učinkovit. Velikokrat se zgodi, da je ena sama ženska v boju bolj učinkovita, kot takrat, ko se več ženske poveže skupaj, zato je to zanimiv avtorjev komentar na feminizem in emancipacijo. A Mustrovi stripi so velikokrat na strani ženskega nastopa v družbi. Ko stopi v akcijo, je Mustrova ženska običajno pozitivno predstavljena.

Pa vendar vi ugotavljate, da odnos do ženskega lika pri Mustru ni bil vedno takšen. Na začetku v njegovih stripih niso bile toliko junakinje, kot stranske opazovalke. 

Predstavitev ženske v Mustrovih stripih se skozi leta spreminja, kar je pravzaprav tudi skladno s spreminjanjem položaja ženske v zahodni družbi v obdobjih avtorjevega ustvarjanja. V zgodnjem stripu Trubadurji iz leta 1957 je ženska sicer gonilo zapleta, a je prepuščena na milost in nemilost moških junakov. Trije naslovniki liki se odločijo rešiti grofično, ki pa je izredno pasivna in v akcijo dogajanja ne posega drugače, kot da služi kot razlog, da junaki ostanejo v prigodi. A že to razkriva Mustrov način mišljenja. Ženske, čeprav na začetku njegovega ustvarjanja upodobljene v pasivnih vlogah, so nenehno na Mustrovem umu. Sedaj, ko imamo preučevalci pred seboj njegova zbrana dela, vidimo, da sta sicer dve tretjini večine stripov žanr, torej pustolovščina, zadnja tretjina nekaterih pa nedvomno prepiri in razgovori o ženskah.

Ugotovili ste, da se lik ženske v Mustrovih stripih razvije, iz nebogljenega objekta v … ? 

V zgodnejših stripih so ženske obravnavane zgolj kot objekt (ne)poželenja. Podaja se jih sem in tja ter služijo humornim vložkom. S stripom Vitez ropar leta 1964 se ta dinamika spremeni. Ženski liki so vse bolj udeleženi v dogajanju. Dovoljeno jim je stopiti v akcijo. Predstavljene pa so tudi njihove želje. Ženske na tej točki pričnejo aktivno uporabljati svoja telesa in predvsem njihove seksualne čare, kot orodja za dosego cilja. To je zelo značilno za obdobje nastanka stripa in sodobno zahodno žensko tistega časa. Ženska izpostavlja seksualnost in je hkrati umsko ter fizično bolj aktivna, kot v prejšnjih letih. Z izpostavljeno seksualnostjo je zmožna širiti svojo moč.

Čeprav so v Mustrovih stripih nastopali ženski liki, pa se nikakor ne morem spomniti močnih reprezentacij v tujih popularnih stripih tistega časa. Imeli smo Disneyeve račke in Mikija Miško, pa Marvelove superjunake. Kaj pa glavne in udarne ženske junakinje? 

Že iz teh krogov, ki jih omenjate, Disney je recimo služil kot velik navdih Mustru, je prisotnih nekaj pomembnih ženskih likov. Seveda niso enakovredno zastopani kot moški, a obstajajo in so nosilci akcije. Ob Mikiju je Mini Miška, ob Racmanu Jaki Jakica pa babica Katica, krava Belka. Ženske so torej poleg moških dobro zastopane, a se od njih pomembno razlikujejo. Ukvarjajo se z ženskimi tematikami in se na dogajanje odzivajo na izrazito ženski način. Tudi DC Comics so imeli superjunakinjo: Wonder Woman. Eksplozija ženskih likov v 60. letih prejšnjega stoletja, od italijanske Valentine in francoske Barbarelle do češke Muriel (Muriel a andělé), je omogočila, da žensk tudi danes v stripu vidimo vse več.

Kako pa je takšna upodobitev vplivala na odraščajoče deklice? 

To bi bilo dobro raziskati. Odrasli bralec namreč v neki meri pozabi na to, kaj so mu stripi vzbujali v podzavesti, kot otroku. Zanimivo je dejstvo, da so Mustrovi stripi še danes zelo brani med mladinsko in otroško populacijo. Če nič drugega mlad bralec dobi nek zanimiv vpogled v predstavitev moških in ženskih  v zabavnem in pustolovskem kontekstu. Name je recimo vtis pustila Mustrova predstavitev moških likov, ki se na neki točki znajdejo tudi v transvestitskih situacijah. Glavni junak se mora zakrinkati v žensko in se nato povsem vživi v to vlogo ter ponekod celo začne razmišljati kot oseba, ki jo upodablja. To istovetenje je podprto z njihovo ljubeznijo do prigode in igre. Nadvse čustveno pa je recimo predstavljeno tudi prijateljstvo med glavnimi junaki, ki velikokrat jočejo in se objemajo.

Muster je bil torej v svojem ustvarjanju daleč od konservativnega? 

Njegovo delo se spreminja s časom, delno zaradi odziva na spremembe v družbi in delno zato, ker je iskal vedno nove načine pripovedovanja zgodbe med tremi stalnimi glavnimi liki.

Bi danes neuveljavljeni in novonastali stripi s podobno vsebino, ki je velikokrat na meji kontroverznega in politično korektnega, sploh bili sprejeti? 

Vprašanje, kako bi se odzvali založniki, uredniki, družbeni teoretiki in določen segment publike. V luči politične korektnosti, mnogi uporabo ironije in humornih vložkov verjetno ne bi razumeli na tako lahkoten način. A ker je strip navsezadnje takšne vrste umetniška zvrst, se predvsem v Sloveniji ne podreja komercialnosti.

Je pomembno, da si ustvarjalci postavijo tudi vprašanje politične korektnosti in kakšen zgled bo določeno delo prineslo ljudem? Do katere meje si lahko ustvarjalen in kje potegniti črto, da tvoje ustvarjanje ne rani pravic določenih družbenih skupin? 

Ne vem točno, kaj bi avtor Muster rekel na to, a moje mnenje je, da mora biti vsakdo svoboden v svojem izražanju. Če nekoga moti način in tisto, kar neko delo sporoča, ima vso pravico, da ga ne bere ali gleda, hkrati pa lahko tudi jasno in glasno izrazi, kaj ga moti. Znani ameriški stripar Frank Miller je na svoje sekularizirane ženske like velikokrat prejel kritike iz feminističnih krogov. Njegov odgovor je bil, da naj narišejo svoje, ki jim bodo bolj ustrezali. Odgovor na nekaj, kar te moti, mora biti torej tvoje izražanje, tvoje sporočilo. Tudi sam kot avtor od bralcev pričakujem, da moje delo razumejo kot fikcijo. Če jim ni všeč, jih nihče ne sili k prebiranju. Omejevanje pa duši umetniški izraz.

Ženski liki torej v svetu stripa niso več redkost, a še vedno so to zgolj seksualizirane lepotice. Zakaj ni ne duha ne sluha o povprečnih, manj privlačnih ženskih junakinjah? 

Kadar se pojavijo takšni ženski liki, ne požanjejo veliko priljubljenosti in so zato manj znani. Pa ne le zato, ker niso všeč moški populaciji, še ženskim bralkam so ljubši privlačni ženski liki. To dostikrat opazimo tudi na področju televizijskih serij. Gledalke se negativno in slabše odzivajo na neprivlačne včasih zgolj neurejene like, ki naokrog skačejo v trenirkah, čeprav bi utegnili biti zanimivi.

Smo že kar dobro okuženi s takšno percepcijo likov, da se z manj privlačnimi ne želimo poistovetiti? 

Morda ni situacija tako črno-bela. Prav tako kot ni veliko nepopolnih ženskih likov v medijih, tudi ne vidite mnogo suhljatih ali debelih moških likov. Pa ne gre toliko za družbeno privzgojeno percepcijo, kot za biološki nagon. Vizualne pomanjkljivosti podzavestno preprosto ne povezujemo z uspešnostjo.

Vir in več slik: http://www.onaplus.si/gledalke-se-slabse-odzivajo-na-neprivlacne-like

 

Po Koroškem po Kranjskem in še južneje

.
Pia Nikolič, Peter Kuntarič
.

Pogovor s Tomažem Lavričem in Gorazdom Vahnom v Strip.art.nici Buch ob izidu novega albuma Tolpa mladega Ješue, za katero je prejel Prešernovo nagrado

 (od 2:25 do 17:41).

Manifest Cirila Horjaka ob otvoritvi vseslovenske stripovske razstave Slovenski strip 2006-2016 v Celju in nagovor Katerine Mirović, urednice Stripburgerja.

Intervju z Ivano Armanini ob izidu njenega Strip kataloga.

Vir: http://radiostudent.si/kultura/stripofilija/po-koro%C5%A1kem-po-kranjskem-in-%C5%A1e-ju%C5%BEneje

  • Mladina