Mesečni arhiv: marec 2016

1 2 3 9

PICHARD : Trait Sexe

PICHARD : Trait Sexe
PICHARD : Trait Sexe
A Paris du 8 au 30 avril 2016

Maître incontesté du noir et blanc au style inimitable et reconnaissable entre tous, Georges Pichard a marqué de son empreinte plusieurs générations de lecteurs avec un graphisme d’une force et d’une maîtrise hors des standards habituels.

Des dessins à la fois sexy et humoristiques publiés dans Le Rire aux adaptations des classiques de la littérature érotique, réalisés dans une deuxième partie de carrière magistrale consacrée exclusivement à la bande dessinée pour adultes, Georges Pichard est aujourd’hui considéré comme une référence en matière de dessin. La rencontre décisive avec Wolinski qui donnera naissance à Paulette, chef-d’œuvre alliant érotisme et lutte des classes, et celle d’un autre fidèle et talentueux complice en la personne du scénariste Lob, avec qui il réalisera Ulysse, Submerman, Ténébrax et Blanche Epiphanie, le feront définitivement entrer au panthéon des grands auteurs de bande dessinée érotique.

La galerie Huberty & Breyne est heureuse de présenter une sélection riche et variée des différents travaux de cet artiste au trait incomparable.

Mladina 12/2016

50 let Zvitorepca

Iztok Sitar                                                                                   25. 03. 2016

Sedmega aprila bo minilo natanko petdeset let od izida prve številke prve specializirane stripovske revije pri nas, Zvitorepca, s katerim smo tudi Slovenci postali pravi stripovski narod.

Čeprav je bil pri nas strip po osvoboditvi kot produkt ameriškega imperializma prepovedan, pa se mu je prva leta po vojni vendarle uspelo pretihotapiti v časopise v obliki karikiranega smešenja kapitalizma. Tako je Maks Toboljevič januarja 1947 v Pavlihi objavil satirični strip Pustolovščine Harryja Dollarja in Winstona Šterlinga, ki v pravem smrekarjevskem duhu razgalja hinavščino in dvoličnost angloameriške politike do Jugoslavije in tržaškega vprašanja. S polnimi pljuči pa je lahko zadihal šele po informbiroju leta 1950, ko je na sceno pred kulise socialnega realizma z veliko dozo humorja in blago kritiko socialističnega družbenega sistema vstopil Gregor Tisiglavca Marjana Amaliettija.

Sama kritika pa se ni zgodila kot nekakšen junaški upor umetnikov proti domnevnemu totalitarizmu in dogmam socialnega realizma, ampak se je pojavila kot del uradne politike Zveze komunistov Jugoslavije, ki je že leta 1949 javno naznanila umik s področja kulture. Leta 1952 je imel Miroslav Krleža zgodovinski govor na kongresu jugoslovanskih književnikov v Ljubljani, v katerem je ostro obsodil kulturni ždanovizem in obvezno uvedbo socrealizma ter začrtal pot t. i. humanističnemu realizmu na vseh področjih kulture in umetnosti, kar si je seveda predstavljal vsak po svoje. To je s pridom izkoristil tudi strip, ki se je začel sprva sramežljivo pojavljati v časopisih (pri nas smo dobili Mustrovega Zvitorepca), pozneje pa se je pojavila prava ekspanzija novih stripovskih revij. Predvsem v Srbiji, ki je imela že v stari Jugoslaviji izredno razvit stripovski trg, saj je prva specializirana revija s povsem preprostim naslovom Strip izšla že leta 1935, sicer pa je pred vojno izhajalo kakih dvajset stripovskih publikacij, od katerih so bile najbolj kakovostne Mika Miš (1936–41), Mikijevo carstvo (1939–41) in Politikin Zabavnik (1939), ki izhaja še danes in je poleg francoskega Spirouja (1938) najstarejša revija v Evropi. Tudi v novi Jugoslaviji je primat v založništvu tako po kakovosti kot številu izdaj obdržala Srbija, ob tem da sta Beogradu dihala za ovratnik še Gornji Milanovac in Novi Sad. V slednjem se je oktobra 1965 rodila Panorama, ki je z raznovrstnim izborom evropskih stripov različnih žanrov in za tiste čase dobri tehnični opremi kaj kmalu postala osrednja stripovska revija v državi, po kateri so se zgledovale tudi druge, med njimi zdaj že legendarni Zvitorepec.

Navkljub stripovskemu boomu v petdesetih letih smo Slovenci prvo stripovsko revijo dobili šele sredi liberalnih šestdesetih let, v času, ko je ameriško podzemlje dodobra razril Robert Crumb z undergroundom, ki je s svojimi politično nekorektnimi, družbeno satiričnimi in seksualnimi stripi zatresel celo Ameriko, in se je strip v Evropi tako v albumskem kot revijalnem tisku v podobi bolj ali manj golih junakinj osvobajal spon konservatizma in mačizma. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da bo Zvitorepec v duhu časa z angažiranimi stripi ril pod temelji socialistične družbe ali se s feminističnimi junakinjami boril za pravice žensk v patriarhalni stripovski skupnosti; dovolj je bilo že to, da smo dobrega pol stoletja po prvem Smrekarjevem protostripu (1914) in slabih petnajst let po Mustrovem Zvitorepcu revijo sploh dobili.

Luč sveta je ugledala 7. aprila 1966 v Delovem oddelku s precej komsomolskim nazivom Tisk za mladino in razvedrilo v režiji Zorana Jerina kot glavnega in Janeza Skočirja kot odgovornega urednika, ki sta ohranila tako Panoramin izbor različnih žanrskih stripov kot tudi koncept objavljanja zgodb v nadaljevanjih. V nasprotju z novosadskim tednikom, ki je bil na kakovostnem papirju in deloma v štiribarvnem tisku, pa je bil začetek ljubljanskega magazina na časopisnem papirju in v črno-beli tehniki precej bolj skromen, a po kakovosti stripov ni prav nič zaostajal za njim. In če je Panorama temeljila na francosko-belgijski produkciji, je bil Zvitorepec v duhu takratnega angloameriškega družinskega časopisnega stripa. Tako se je predvsem ženski del občinstva navduševal nad stripovsko adaptacijo filmske romantične serije Doktor Kildare izpod peresa Kena Balda, moški pa so skupaj z zasebnim detektivom Paulom Templom Johna McNamare reševali zapletene kriminalne primere in trepetali za usodo angleškega pilota Jeffa Hawka Sydneyja Jordana pri raziskovanju vesoljskih skrivnosti. Najmlajšim so bile namenjene Rotmanove slikanice, izjemno priljubljene že v predvojnem Jutru, in Disneyjeve živalske Podobe iz narave, malce starejši mulariji pa dogodivščine špinačastega Mornarja Popaja Buda Sagendorfa in ponatis Mustrovega Zvitorepca iz Tedenske Tribune. Svobodnjaški duh šestdesetih let pa smo vsaj deloma lahko začutili v stripu o anoreksični dolgonogi manekenki Tiffany Jones britanskih avtoric Pat Tourret in Jenny Butterworth, ki sicer ni bila ravno seksualna feministka, je pa bilo v stripu dovolj gole kože in eksplicitnih poz, da so dekliško romanco gledali tudi fantje, ki so sicer začeli Zvitorepca brati na zadnji strani, kjer se je odvijala znanstvenofantastična avantura Ni miru za Jekleno pest. Dotični strip španskega gastarbajterja na Otoku, Jesusa Blasca, o detektivu s kovinsko roko, ki je lahko postal neviden, je bil namreč daleč najpriljubljenejši strip v reviji, ki ga niso mogle zasenčiti niti francoske humoristične (Srečni Luka, Asteriks, Smrkci, Spirou…) in pustolovske (Princ Ardent, Bernard Prince, Bob Morane …) uspešnice, s katerimi je uredništvo postopoma dopolnjevalo in nadgrajevalo angloameriško produkcijo. S prvotnih šestnajstih strani (kolikor jih je imela tudi Panorama) se je njegov obseg proti koncu šestdesetih let podvojil, rasla pa je tudi naklada, saj je v začetku sedemdesetih let skupaj s srbohrvaško različico, ki je nastala v sodelovanju s sarajevskim Oslobodjenjem, dosegla celo šestdeset tisoč izvodov. Takrat je bil tudi deloma v štiribarvnem tisku – in tako smo lahko prvič brali Mustrovega Zvitorepca v kolorju.

Domače barve v sicer črno-belem tisku so od prve številke poleg Mustra zastopali tudi drugi avtorji, Miki Živadinović se je predstavil s pasičnim družbeno satiričnim stripom Pokavci iz moje ulice, medtem ko je bil avstralski rojak Dušan Brešan eden od avtorjev, ki so risali edukativne Dosežke znanosti. Leta 1967 smo dobili še dva domača celovečerca, mostiščarske Bobre Kostje Gatnika, ki je dve leti pozneje zaslovel s kratkimi družbeno satiričnimi stripi v slogu ameriškega undergrounda v Pavlihi in Tribuni (leta 1977 pa jih je izdal v kultni zbirki Magna Purga), ter partizanski trash Marko in Rok, s katerima je Jerko Černe prekosil celo razvpita vzornika Mirka in Slavka, ki sta bila še slabša. V nasprotju z ne ravno reprezentativnimi Bobri pa se je Gatnik precej bolj približal undergroundu v najstniški detektivki Janez Blond, saj se istoimenski junak bojuje proti ljubljanskemu kriminalnemu podzemlju, in prav škoda je, ker ta izvrstni strip, ki je izšel v dveh epizodah, v današnjih albumskih časih še ni ugledal knjižne izdaje, čeprav bi si jo več kot zaslužil. Sicer pa se je v Zvitorepcu vsako leto pojavil kakšen strip slovenskih ali jugoslovanskih avtorjev, leta ’67 sta izšla še pustolovski strip Bravo Novice Kruljevića in humoristični krimič Tihotapci Cirila Galeta in Ratka Srezovića, ki sta se naslednje leto podala še na Divji zahod z vesternom Skrivnost izgubljenega škornja. Pozneje smo lahko prebirali še fotorealistične partizanske Skojevce iz Male luke Saša Bizetića, triler iz rimske Emone Sad maščevanja Saša Dobrile, Življenjsko pot Karla Maya Ervina Rustemagića, izvrstno adaptacijo pegaste navihanke Astrid Lindgren – Piko Nogavičko Marjana Amaliettija, duhovito parodijo najbolj znanega angleškega detektiva, Herlocka Sholmesa Julesa Radilovića ter že omenjeni drugi del Gatnikovega krimiča, Janez Blond in tihotapci, ki je bil v predzadnjem letniku zadnji domači strip.

Po koncu sarajevske avanture sredi leta ’71 se je namreč Zvitorepčeva naklada začela konstantno zmanjševati in ko je leta ’73 padla pod dvajset tisoč izvodov, kar se danes sliši fantastična številka, so ga preprosto ukinili. Poleg visokih odkupnih cen je njegovemu zatonu vsekakor pripomogel tudi bralcem neprijazen koncept objavljanja stripov v nadaljevanjih. Konec šestdesetih so se namreč v Jugoslaviji pojavile publikacije s kompletnimi zgodbami, kar je bilo za neučakane mulce, ki se jim pač ni dalo ves teden čakati na novo nadaljevanje na dveh straneh, vsekakor bolj zanimiva opcija, Zvitorepec pa je dinozavrsko vztrajal pri stripih v nadaljevanjih, kar je na koncu pripeljalo tudi do njegovega konca. Kljub vsemu pa smo v skoraj štiristotih številkah v sedmih letih dobili reprezentativen izbor evropskega in ameriškega avanturističnega in humorističnega stripa tistega časa, s čimer je Zvitorepec vtisnil neizbrisen pečat v zgodovini slovenskega stripa.

Vir: http://www.pogledi.si/knjiga/50-let-zvitorepca

1 2 3 9