Mesečni arhiv: februar 2016

1 2 3 6

Saša Kerkoš: Kurentove dnevne refleksije

Spoštovani!

Letošnji 8. marec bo v galeriji Prostor EPEKA prav poseben, saj je namen tokratne provokativne razstave postaviti žensko kot lik v ospredje.
Za časa Jugoslavije je bil
Marijan Amalietti med prvimi risarji stripa in eden prvih slovenskih »spolno osvobojenih umetnikov«, o čemer priča tudi naša razstava.

Galerija Prostor EPEKA
Koroška cesta 8, Maribor

19.00 Otvoritev razstave Marjana Amaliettija
Avtorjevo življenje in delo bosta predstavila sin Peter Amalietti in
Aleksander Buh

Razstava je postavljena v sodelovanju z Zavodom Strip art, Strip.art.nico Buch in Petrom Amaliettijem.

Ogled razstave je dovoljen le polnoletnim!

Marijan Amalietti
Marijan Amalietti se je rodil 19. julija 1923 v Ormožu v družini furlanskega porekla. Gimnazijo je začel obiskovati v Mariboru, vendar je maturiral v Jagodini, kamor so ga z družino izgnali med drugo svetovno vojno. Po maturi se je priključil partizanom in se kot mulovodec udeležil bitke na Neretvi. Po vojni se je vrnil v Slovenijo in študiral na ljubljanski Tehnični fakulteti, kjer je leta 1954 diplomiral iz arhitekture in nato od leta 1957 poučeval arhitekturo risanja ter osnove projektiranja in kompozicije. Kot arhitekt je znan po notranji preureditvi hotela Union in projektu njegovega prizidka. Njegov obsežni življenjski opus razen arhitekture obsega tudi slikarstvo, ilustracijo, karikaturo in strip.
Opremil je številne knjige (Vojna in mir, Ana Karenina, Dekameron…), največ za mladino (slikanica Maruška potepuška, povest …). Ilustracije je objavljal v mladinskem periodičnem tisku (Kurirček, Ciciban, Pionirski list…), kot karikaturist je sodeloval pri humorističnih časopisih (Pavliha, Toti list, Ljudska pravica, Mad magazine…), znan je po stripih (Gregor Tisiglavca, Vesele počitnice, Pet očetov Neninega otroka, Pika nogavička, Omara tete Mete …), bil je tudi avtor lutk in scenograf pri lutkovnih filmih.
Je dobitnik številnih nagrad: Tomšičeve nagrade za karikaturo (1956 in 1957), skupinske Prešernove nagrade (1959, kot sodelavec Branka Simčiča pri projektiranju Gospodarskega razstavišča v Ljubljani), prve nagrade Mednarodnega knjižnega sejma v Beogradu za Maruško potepuško (1977), Levstikove nagrade za ilustracije knjig Netočka Nezvanova in Ulenspiegel (1978), tretje nagrade za strip za odrasle 5 očeva Neninog deteta (Beograd 1987), diplome in nagrade za isti strip, ki ga je časopis Polet razglasil za najboljši jugoslovanski strip v letu 1987, in jugoslovanske nagrade Andrija Maurovića (1987) za življenjsko delo na področju stripa. V mladosti je bil tudi športnik in sicer plavalec in vaterpolist, pa tudi navdušen smučar. Umrl je 23. aprila 1988.

Jules Radilović, Djordje Lebović: Partizani

Vrnitev odpisanih

Iztok Sitar
25. 02. 2016

Lani smo ob jubilejni sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne dobili prva dva integrala Radilovićevih Partizanov, letos pa še tretjega, s čimer lahko končno prebiramo najboljši jugoslovanski partizanski strip v knjižni obliki.

Mirko, pazi metak!« »Hvala, Slavko, spasio si mi život!« To je verjetno najbolj znani citat iz partizanskih stripov, ki pa ga boste zaman iskali v katerem od več kot petstotih zvezkov, kjer sta v glavnih vlogah nastopala navkljub slabi risbi in klišejskim scenarijem med mularijo izjemno priljubljena kurirja Mirko in Slavko. Sicer pa se je omenjeni alanfordovski citat pojavil kot satira na neverjetne pustolovščine obeh junakov, ki sta sama pobila več Nemcev, kot jih je sploh bilo v okupirani Jugoslaviji. In na koncu ju niso ubili tuji vojaki, temveč domači politiki z razpadom države, v kateri sta edino lahko delovala.

Žanr partizanskega stripa je bil namreč posebnost tako v evropskem kot v svetovnem merilu, saj ga v taki obliki niso poznali nikjer drugje kot v bivši Jugoslaviji. Prvi partizanski stripi so se pojavili že med vojno v ilegalnih mladinskih publikacijah, pravi boom pa so doživeli v šestdesetih in sedemdesetih letih, tako v dnevnem časopisju kot v specializiranih revijah. Z redkimi izjemami so bili precej dvomljive kakovosti, tako rekoč čisti trash, ki ga najbolje ponazarjata prej omenjena Mirko in Slavko, dobili pa smo tudi nekaj izvrstnih stripov, med katerimi prvo mesto brez dvoma zasedajo Partizani Julesa Radilovića.

Legendarni hrvaški avtor, ki se je rodil leta 1928 v Mariboru, od leta 1939 pa živi v Zagrebu, je debitiral pri štiriindvajsetih letih s pustolovskim Neznancem v Horizontovem zabavniku, kar je bil začetek njegove skoraj petdesetletne profesionalne risarske kariere. Z lahkoto je risal tako humoristične stripe v stiliziranem slogu kot realistične pustolovske zgodbe različnih žanrov, od zgodovinskih, prek vesternov, do kriminalk. Med njegova najboljša dela sodijo serije Skozi stoletja (1956–59), v katerih spoznavamo zgodovino Hrvatov pod Rimljani, Franki in Tatari, postpartizanski vestern Kapetan Leši (1960–64) o resničnem častniku jugoslovanske vojske, ki po osvoboditvi obračunava z ostanki balističnih band na Kosovu, eksotične Afriške pustolovščine (1962–64) z lepo in politično korektno neuvrščeno zagrebško študentko kemije v glavni vlogi, ter satirična parodija o najbolj znanem literarnem detektivu Herlocku Sholmesu (1966–74). Slednjo so ga po zaslugi stripovskega agenta Ervina Rustemagića brali celo na Otoku v Fleetwayevem mladinskem tedniku Giggle, poleg angleške mularije pa so se nad njo lahko navduševali tudi najstniki v Kanadi, Avstraliji in Južni Afriki, kjer so ravno tako prodajali dotično revijo, s čimer je Herlock Sholmes dosegel svetovno slavo.

Svetovljanstvo Doylovega detektiva iz Jugoslavije pa ni bil osamljen primer, še večjo prepoznavnost in sloves si je Radilović priboril s povsem avtentičnimi jugoslovanskimi Partizani (1977–89), ki so izhajali v kar petnajstih državah po svetu, od Nizozemske do Šrilanke. Založniška hiša Oberon iz Haarlema je namreč sredi sedemdesetih želela za svojo novoustanovljeno stripovsko revijo Eppo akcijski vojni strip v slogu filmskih Navaronskih topov ali Dvanajstih ožigosanih. Jules je imel že bogate izkušnje s stripi po filmskih predlogah, saj je za matični Plavi vjesnik v šestdesetih letih izredno uspešno adaptiral že omenjenega Kapetana Lešija in Diverzante po filmih Žike Mitrovića in Hajrudina Krvavca, problem pa je bilo dobiti dobrega scenarista.

Osnutek za (neuspešno) pilotsko epizodo je napisal Zvonimir Furtinger, Julesov hišni scenarist in osebni prijatelj, s katerim sta ustvarila uspešnice Stoletja, Afriko in Sholmesa, ki pa mu herojska partizanščina zaradi ideoloških razlogov ni preveč ležala, zato je Rustemagić s pomočjo režiserja Hajrudina Krvavca stopil v stik z njegovim filmskim scenaristom Djordjem Lebovićem.

In jasno, kdo bi bil za to nalogo boljši od legendarnega pisca znamenitih partizanskih filmov, kot so Valter brani Sarajevo, Most ali Partizanska eskadrilja. Lebović je iz predala potegnil scenarij nesojenega filma Konvoj za El Šat, spremenil glavnega partizanskega junaka v angleškega komandosa jugoslovanskega rodu – in legenda je bila rojena. Eksodus dalmatinskih civilistov, ki so jih pred fašističnim terorjem leta 1944 partizanske in zavezniške enote prepeljale najprej na otok Vis in potem v angleško taborišče El Šat v Egiptu, je navdušil tako kritike kot občinstvo, s čimer so Partizani postali eden najbolj priljubljenih in branih stripov v reviji. Glavnemu junaku, majorju Dragonu iz zavezniške misije, se že v naslovni epizodi pridruži tudi lepa in temperamentna (kar ponazarja že njeno ime) partizanka Munja, vendar navkljub obojestranski privlačnosti njun odnos do konca serije ostane zgolj platonski, kot se za akcijski žanr tudi spodobi, sicer bi se kaj lahko spremenil v romantično dramo. Ker pa glavni junak potrebuje tudi stranskega, da se v trenutkih predaha pač ne pogovarja zgolj sam s sabo, hkrati pa mu lahko tudi pomaga pri akciji, je Lebović majorju Dragonu v četrti zgodbi, Udarna skupina Y, dodal še dva karakterna protagonista. Angleškega majorja Debija, ki mu zaradi vedno namrgodenega in kislega obraza pravijo Kis, seveda samo v njegovi odsotnosti, in škotskega poročnika Mc Dermonta, čigar ljubezen do škotskega viskija in nasploh alkohola je vir komičnih situacij in zapletov.

Ravno tako kot glavni junaki so odlično predstavljeni tudi ostali akterji, ki jih angleški komandosi srečujejo v svojih pustolovščinah. Lebović in Jules briljirata s portreti domačinov, najsi gre za starega morskega volka iz Dalmacije, podeželskega učitelja, samostanskega meniha, mestnega arhitekta ali gorenjskega kmeta. V dveh epizodah majorja Dragona namreč pot zanese tudi v Slovenijo, kjer ob drznih diverzantskih akcijah spotoma spoznava lepote Ljubljane in Kranjske Gore (Ugrabitev) ter Novega mesta in roških gozdov (Ovaduh). Izjemno zanimiva je tudi epizoda Most, ki je adaptacija Krvavčevega istoimenskega filma. Radiloviću je uspelo na samo dvaindvajsetih straneh (kolikor jih imajo vse epizode razen dveh, ki sta dvakrat daljši) zvesto prenesti v strip cel celovečerec, ne da bi pri tem kakorkoli trpela zgodba ali karakterji protagonistov.

Lebovićeva akcijska dramaturgija z izostrenim občutkom tako za karakterizacijo likov in tekoče dialoge kot za zaplet in napetost samega dogajanja je bila kot nalašč za Julesovo natančno in dinamično risbo. Radilović je namreč perfekcionist, tako v kostumografiji kot scenografiji je dosledno zvest obdobju in lokaciji, ki se odvija v stripu. Anatomsko pravilne figure dopolnjuje in nadgrajuje z razkošnim razponom obrazne mimike in dinamično postavitvijo v prostor, nasičen z detajli, s katerimi nam naturalistično prikaže interjer in eksterier dogajanja. Čeprav je montaža table povsem klasična, pa imamo tudi pri povsem statičnih prizorih zaradi različnih kotov pogleda občutek dinamike.

Ko sva pred dobrimi petimi leti z Julesom kramljala ob razstavljenih originalih v Knjižnici Otona Župančiča, mi je ob pogledu na Partizane stoično potožil, da je vanje vložil skoraj pol življenja, zdaj pa jih lahko uporabi samo namesto tapet. Na predvečer vojne v Jugoslaviji, leta 1989, jih je namreč nehal risati, čeprav so ga Nizozemci prosili za nove epizode, a družbena klima v pregretem nacionalističnem vzdušju, v katerem so rušili partizanske spomenike in sežigali komunistične knjige, jim res ni bila ravno naklonjena. »Jules,« sem mu zaupljivo rekel, »verjemite mi, da njihov čas šele prihaja!« In nisem se zmotil.

Lani, ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne, je zagrebška založba Strip forum v sodelovanju s celjsko agencijo SAF comics izdala prva dva integrala Partizanov, letos pa smo dobili še tretjega, s čimer je celotna serija dvanajstih zgodb, ki smo jo v Jugoslaviji lahko občasno brali v sarajevskem Strip artu v prvi polovici osemdesetih let, končno tudi pri nas izšla v knjižni obliki (na Nizozemskem je namreč že davno prej). Edina pripomba k sicer tehnično dovršeni izdaji je poleg ne ravno najbolj posrečene likovne opreme in oblikovanja namenjena kričečim barvam, ki mestoma dobesedno zadušijo detajlno šrafirano Julesovo risbo; veliko bolje bi bilo, če bi bil strip v izvirni črno-beli izvedbi. Ampak to je bila pač cena, ki jo je založnik moral plačati za novo invazijo Partizanov na razvajeno Evropo, ki daje prednost barvnim stripom; integrali v koprski tiskarni so se namreč tiskali sočasno v več evropskih jezikih (na žalost pa zaradi premajhnega trga ne tudi v slovenščini), kar precej poceni izdajo knjige. In če je bil prvi konvoj Partizanov namenjen za El Šat, je zadnji za Evropo!

Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016

1 2 3 6