Mesečni arhiv: avgust 2014

Kolega Jernej je brskal po babičinem podstrešju in odkril ….

Jubilejni fokus: Nenavadni snopiči so bili časopisni podlistki, ki so izhajali v Delu, ilustriral pa jih je Miki Muster.

sob, 23.08.2014, 12:00
.
Miki Muster - Pot v neznano

Kolega Jernej, Delov tehnični urednik, je na podstrešju hiše, v kateri je živela njegova pokojna stara mama, odkril nenavadne snopiče. V snopičih so bili zbrani časopisni podlistki, ki so pred več kot petdesetimi leti izhajali v Delu. Stara mama je podlistke skrbno izrezovala, črno-beli tisk je ročno pobarvala in spela.

Podlistek Pot v neznano iz leta 1959 – natisnjen je bil nekaj mesecev zatem, ko je nastal časnik Delo – je ilustriral Miki Muster. Muster bo prihodnje leto dopolnil 90 let.

»Res je, takrat je bila navada, da so ljudje podlistke izrezovali in hranili,« se časov, ko se je začel ukvarjati s časopisno ilustracijo, spominja starosta slovenskega stripa. Muster je bil kot novinar-ilustrator pri Delu zaposlen med letoma 1959 in 1973, pred tem pa je risal že za Slovenskega poročevalca. In množico drugih publikacij. V obdobju, ko je bil zaposlen na Delu, je tedensko v uredništvo prinesel okrog 50 ilustracij. »Šestkrat v tednu sem risal za podlistek, to je bilo 18 ilustracij. Potem je bil še strip. In še kaj.« Vsebino podlistkov je pripravljal Tit Vidmar.

Muster je večino stvari naredil doma. Risal je fantastično hitro. »Že na akademiji sem naloge, za katere so drugi porabili tri dni, končal v dveh urah,« se spominja. »Bil sem stroj za izdelavo ilustracij,« pravi. Prosil sem ga, ali mi lahko nariše kak lik. Z mirno roko je vzel v roke pisalo in čez slabo minuto je izrisal palčka, junaka Disneyjeve Sneguljčice. Ko je leta 1938 v ljubljanskem kinu Matica videl prvo risanko, Sneguljčico, je natančno vedel, da želi to početi tudi sam.

A do risank je prišel po ovinkasti poti. Na akademiji je končal kiparstvo, torej nekaj, kar ima tri dimenzije. Kot ilustrator je nadaljeval v dveh dimenzijah. Potem je ilustraciji dodal še tretjo, časovno dimenzijo in jo spremenil v strip. Od stripa je bil korak do kratkih oglaševalskih filmov, namenjenih televiziji. Te pa je nadgradil z risankami.

No, s stripom so bile težave. Zvitorepca je začel leta 1952 objavljati v Tedenski tribuni, a se je delu nomenklature zazdelo, da strip pač ni dovolj socialističen. Potem stripa nekaj časa niso objavljali. Zaradi pritiska bralcev pa je potem vendarle dobil novo naročilo. In če je sprva veljal za imperialističnega agenta, ki kvari mladino, je po nekaj letih začel dobivati vabila, naj v šolah podeljuje bralne značke. »V šolah so spoznali, da so se otroci ob pomoči slikanic hitreje naučili brati. In slikanice so raje jemali v roke.«

Za tiste, ki podlistkov in časopisnih stripov niso shranjevali, je Muster zgodbe o Zvitorepcu in drugih junakih natisnil še v zvezkih. Ker je originalne ilustracije pustil v tiskarni, so stripovski zvezki reprodukcija časopisnih stripov. No, v nekem trenutku je ugotovil, da ima posebno vrednost tudi pola papirja, na kateri je originalna risba. »Nek tiskar je objavil mali oglas, da prodaja originalne ilustracije Mikija Mustra,« se nasmehne.

Miki Muster: POT V NEZNANO po knjigi Samuela Scowilla: Pot v neznano* Izhajal je kot podlistek na zadnji strani Dela od nedelje, 24. maja 1959 (prvi mesec izhajanja časopisa Delo) do petka, 16. oktobra 1959.* Prvi ilustrirani podlistek v Delu in zato tudi prvi časopisni Miki Muster “strip” oziroma slikanica v DeluMiki Muster

Rodil se je 22. novembra 1925. leta v Murski Soboti.

Zgodnje otroštvo je preživel v Krmelju, kjer je njegov oče služboval kot prvi zdravnik v rudarski bolnišnici. Tu je končal prvi razred osnovne šole, dokončal pa v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na Likovno akademijo v Ljubljani, kjer je dokončal študij kiparstva.

Od leta 1952 do leta 1973 je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca v časopisnem podjetju TT (Tedenska tribuna), od 1. januarja 1974 pa ustvarja kot svobodni umetnik. Od leta 1973 pa do leta 1990 je uspešno ustvarjal v Nemčiji.

Štejemo ga med začetnika slovenskega stripa in eden najuspešnejših ustvarjalcev na področju stripa in risanega filma v evropskem merilu.

Danes več ne ustvarja, ampak uživa zaslužen pokoj v mirnem predelu Ljubljane, v Rožni dolini.

Vir: http://www.delo.si/prosti-cas/kult/kolega-jernej-je-brskal-po-babicinem-podstresju-in-odkril.html

Knjiga 3

– Enki Bilal – Trilogija Nikopol
– Fibra – Maus

Strip revija #11Strip revija #10MoroccoDomovinski rat u stripuVatre pakla
SophieZmijski ugriz

Iztok Sitar: Čudaki ljubijo drugače

Namesto erotike – ljubezen

18. 08. 2014
.

Novi stripovski album v obsežnem opusu Iztoka Sitarja prinaša deset krajših stripovskih zgodb po avtorjevih lastnih scenarijih, ki se v nekaterih primerih navdihujejo pri literarnih predlogah slovenskih pisateljev (Möderndorfer, Pintar, Tavčar).

Naslov Čudaki ljubijo drugače obeta, da bomo v zbirki spoznali ljubezenske zgodbe oziroma njihove protagoniste in protagonistke, ki tako ali drugače odstopajo od ustaljenih družbenih norm. Podnaslov, Ljubezenske zgodbe iz Poljanske doline, pa posameznim stripom dodaja še eno stičišče – Poljane nad Škofjo Loko, kjer koreninijo življenjske zgodbe junakov in junakinj (no, čudakov in čudakinj) in se v mnogih primerih tam tudi nadaljujejo in razpletajo. V enem od stripov jih avtor takole označi: Poljane, zaspana katoliška vas v Loškem pogorju, kjer so tradicionalne družinske vrednote še vedno v modi in kjer je edino razvedrilo najstnikov tedenski obisk svete maše in enkrat na leto gasilska veselica. Tudi dogajalni čas ni pretirano razpršen: večinoma je osredotočen na slovensko sodobnost, od katere se kdaj pa kdaj oddalji za nekaj let ali desetletij v preteklost.

Pomenljiva podrobnost, ki utegne manj pozornemu bralcu uiti, je ta, da z albumom Sitar odpira novo tematsko enoto znotraj svojega opusa: Ljubezenske zgodbe. Da se ni odločil za že obstoječo zbirko, Erotiko, daje misliti, da to pot v središču njegovega zanimanja ne bo zgolj seks – pač pa ljubezen »z velikim L«, v vseh svojih razsežnostih in pojavnih oblikah, tako duhovnih kot telesnih. No, resnici na ljubo spolnost tudi tokrat ne igra majhne vloge, glavni liki se v večini zgodb prej ali slej znajdejo v postelji (oziroma na kakšnem manj konvencionalnem prizorišču spolnega akta – v najbolj »odbitem« primeru je to kar grobi asfalt cestišča).

V sekundarnih planih se oglašajo tudi ostale priljubljene Sitarjeve teme (obsesije, če želite): (anti)katolicizem, komunizem, splošna slovenska provincialna zadrtost in fascinacija nad najstništvom. Temu lahko dodamo še njegovo značilno ikonografijo: dolgonoge najstnice, vegaste kmečke hiš(k)e, stare avtomobile nedoločljivih znamk, utesnjujoče interjerje, masivna obuvala, obmorska letovišča, iz zemlje rastoče glave (aluzija na njegov zgodnejši album – Glave), temna, gmotasta pobočja škofjeloškega pogorja in golo kožo v ne ravno skromnih količinah.

In kdo so Sitarjevi čudaki? Sanjač, ki lahko ljubezensko izpolnitev doživi le v domišljiji, strasten bralec stripov, edini organizator žurov v vasi, odrasel moški z okusom za mladoletnice, jecljav introvertiranec, ki se boji stika z nasprotnim spolom, liberalno vzgajan umetnik, zaljubljen v katoličanko, režiser, ki si najde (pre)mlado muzo … Oziroma čudakinje: najstnica, ki sprva neutolažljivo žaluje za izgubljeno ljubeznijo, nato pa jo čez noč pozabi (dobesedno), dijakinja katoliške šole na pragu nove »kariere« (prostitucije) in soproga, ki dolga leta stoično prenaša moževo nasilje, dokler se mu nekoč v afektu ne upre – z nepredvidljivimi posledicami.

Ne preveč presenetljivo – za bralca, ki že pozna Sitarjeve stripe – zgodbe težijo k nesrečnim, ali vsaj nedorečenim razpletom, pa tudi redkejši »srečni« konci imajo priokus tabuja (fant, ki se seksualno osvobodi skozi incest; žena, ki znova najde družinsko harmonijo, ko moževi nasilnosti napravi konec z njegovim popolnim fizičnim onemogočenjem).

Navkljub umeščenosti v realen geografski in časovni okvir bi zgodbe težko označili za izrazito realistične. Zapleti in razpleti so marsikdaj premalo verjetni, naivni, čustvovanje likov preveč klišejsko, njihove akcije in reakcije pa mestoma izzvenijo nepričakovano, premalo motivirano. Junak zgodbe To je le igra, stari!, denimo, se, ko njegova najstniška muza zavrne njegovo ženitno ponudbo, odzove s fatalno gesto, na katero nas nič poprejšnjega v zgodbi niti malo ne pripravi. Tudi mladoletnica iz Jesenske sonate, ki v nudenju spolnih storitev ne išče zgolj rešitve svojega gmotnega položaja, pač pa tudi – morda še bolj – potešitev svojega libida, bolj spominja na (moško) spolno fantazijo kot na prepričljiv značajski profil.

Omenjeno bi bilo lahko glavni očitek zbirki, vendar avtorju svojevrsten »alibi« nudi njen naslov – navsezadnje imamo opravka s čudaki (ki se lahko torej »upravičeno« vedejo in odzivajo iracionalno). Kakšen cinik bi utegnil temu alibiju dodati še enega – da gre navsezadnje (samo) za strip, torej manj resno čtivo, ki mu pomanjkanje psihološke, socialne, politične in še kakšne druge prepričljivosti lažje odpustimo. A med vrhunci sodobnega stripa bomo našli dovolj del, nekaj tudi prevedenih v naš jezik (Odeje Craiga Thompsona, Gemmo Bovery Posy Simmonds, Špeh Dava Cooperja …), ki ob vsej svoji »stripovskosti« ljubezenska razmerja, takšna in drugačna, obravnavajo z verodostojnostjo vrhunske literature – in s tem, hočemo ali ne, tovrstne standarde tudi v stripu postavljajo vse višje.

Ko smo že pri književnosti – formalno gledano to pot tudi Sitar izkazujejo nekoliko »literarne« tendence, pri čemer mislim na nemajhno vlogo »pripovedovalca«, torej pogoste sklope strnjenega besedila, ki spremljajo podobe, jih pojasnjujejo in dopolnjujejo. Žal Sitarjeva »proza« zvečine ne dohaja kvalitete njegovih akvareliranih risb; senzibilnejši bralec bo, zlasti ob erotičnih prizorih, pogrešil nekoliko več subtilnosti, brez katere nekateri opisi izzvenijo malce plehko, celo prostaško.

Omenjenim nevšečnostim navkljub so Čudaki (vsaj) kratkočasno čtivo, k čemur precej pomaga, da avtor tudi ob najbolj tragičnih in žalostnih epizodah ne pozablja na humor, pa čeprav v njegovih temnejših odtenkih. Nasploh se te stripe najlepše bere v njihovi humorni dimenziji. V kolikor pa je želel avtor zadostiti tudi potrebam bolj zahtevnih bralcev, njegovega poskusa ne moremo oceniti kot v celoti uspešnega. Na ključnih mestih – takrat, ko bi morali z junaki sočustvovati ali obžalovati njihove usode – njegove zgodbe pogosteje puščajo ravnodušne ali izzivajo hehet. A naj temu dodam opombo o svojem subjektivnem branju: seveda dopuščam možnost – celo upam, da je tako –, da so Čudaki zgolj v moji malenkosti našli neobičajno ‘trdosrčnega’ bralca in da bo kakšen drug naslovnik v njih našel kaj več, v najboljšem primeru celo relevantno pričevanje o realnosti ljubezni v določenem času in prostoru. Osebno bi jim kaj takega le stežka priznal.

Na kratko še o likovno-formalnem vidiku Sitarjeve novitete: nehvaležno je veteranu, napol že klasiku slovenskega stripa, očitati elementarne napake v rabi njegovega izraznega medija – pa vendar. Dejstvo je, da so razporeditve kadrov v okviru posamezne strani – in besedilnih oblačkov v okviru posameznega kadra – mestoma konfuzne: ne predstavljajo logičnega zaporedja, ki bi bralčevo oko spontano vodilo od ene do druge postaje v vrstnem redu, kakršnega je predvidel avtor.

Sitar je med slovenskimi striparji brez dvoma eden tistih z najbolj razvito avtorsko estetiko in ikonografijo, na račun katere je njegov avtorski dotik v trenutku prepoznaven. Z druge plati te medalje pa tudi – s svojim obsesivnim preigravanjem večno istega vizualnega repertoarja – repetitiven do mere, ko postaja že utrujajoč. V tem oziru lahko pozdravimo nekatere diskretne novosti, ki ob gmotah že poznanega v Čudake vseeno vnašajo kanček nečesa svežemu vetrcu podobnega. Najsi bo to postmodernističen hommage Igorju Kordeju, vdor kolaža (na dveh mestih; v drugem primeru, nevihtnem nebu v sklepnem prizoru zgodbe To je le igra, stari!, presenetljivo posrečen), ali avtentičen ljubljanski grafit v ozadju enega izmed prizorov. Zlasti slednji in peščica podobnih primerov dodajajo avtorjevi vizualni krajini ščepec tiste vrste naturalizma, kakršnega bi si v njegovih bodočih stripih želeli videti več.

Pogledi, let. 5, št. 15-15, 6. avgust 2014